Kratki filmski esej Silvestra Kolbasa Tovarna filmov (Tvornica filmova, 2022) prikazuje propadlo tovarno filmov Fotokemika iz vasi Samobor, nekdanje največje proizvajalke fotografskih materialov v regiji. Gledalec v filmu opazuje fotografije propadle tovarne, fotomaterialov in kemikalij. Istočasno opazuje fotografije posnete na fotografski material s pretečenim rokom, narejen v tovarni Fotokemika. Slike so poškodovane, nejasne, motivi na njih bolj ali manj zbledeli in podobe slabo reproducirane.

Tovarna filmov (2022)
Tovarna filmov (Tvornica filmova, Silvester Kolbas, 2022)

Kljub uporabi fotografije za filmske podobe ga ne moremo opisati kot statičnega. Sprva opazimo zvočno plat filma, ki jo ritmično poganjajo ponavljajoči se industrijski zvoki, ki delujejo kot predelava nekoč živega obrata, kjer se originalna gmota zvokov oz. hrupno delovanje strojev izčisti na posamezne zvoke, udarce, dolge zvene kovin v odmevu tovarniških hal. Ti so nato ponovno rekonstruirani v zanko, ki se vrti v dozdevno neskončnost, kot kolesja, ki so poganjala ugasnjeno tovarno. Zvoku se pozneje dodajo še intervjuji bivših delavcev tovarne Fotokemika. Film jih pušča v offu in ostaja osredotočen na tovarniški razpad ter jih poveže z razpadom oz. izgubo delavskih pravic, postopno slabšanje delovnih pogojev in končno popolno izgubo delovnega mesta in prostora. Govorci v intervjujih so edini vir konkretnih dejstev, ki jih dobi gledalec. Medtem ko je njegov pogled usmerjen v fotografije zapuščene tovarne, pretečenih izdelkov, starih fotopapirjev in filmskih zvitkov, si lahko skozi domišljijo sliko oživi, jo naseli z glasovi, ki zaradi odsotnosti kadrov obraza po eni strani težijo k abstraktni anonimnosti in brezosebnosti, po drugi pa razkrivajo osebne izkušnje, kar jih zopet konkretizira, spet dela iz njih določene osebe. Iz večih zgodb slutimo širšo sliko, zaslutimo Samobor, ki obkroža tovarno in nepravično družbo povzpetnikov. Fotografija hkrati dobiva druge pomene: trdega nepravičnega dela in hierarhije.

Oponašanje industrijskega obrata seže tudi v sliko, ki s principom metrične montaže gledalcu fotografije plasira v ritmu tiskalnega stroja, v sekvenci hitrih, kratkih kadrov, odrezanih s hitrostjo, ki onemogoča, da bi jih popolno razpoznali, ki jim sledi dolg kader fotografije, ki ostane na platnu dovolj dolgo, da jo prepoznamo in jo začnemo razčlenjevati, gledati v detajle slike. Fotografija kot statičen medij skozi tovrstno montažo pridobi dimenzijo časa, trajanje. Gledalca omeji na nek časovni okvir motrenja, prisotnost glasu pa mu pomen poglablja, variira in s tem spreminja dojemanje fotografije. Vsak nov zaznan detajl, vsako novo dejstvo ali izkustvo v nepremični sliki odkriva novo globino in nov pomen za gledalca in jo posledično premakne oz. spremeni. Z izjemno ritmično zaznamovanim zvokom akcentira povedano, postavlja sliko in besedo v zvočno zaznamovan prostor, odmev hal, kovinsko rešetanje strojev. S prstom iz sedanjosti kaže na prav določen čas, na prav določen kraj.

Film Tovarna filmov razgiba medij fotografije znotraj filma tako, da vstavi vanj čas, s tem postavi omejitev dolžine fotografij, z montažo ustvari ritem industrijskega obrata, ki ga zvok dopolni. Glas iz intervjujev pa vse skupaj poglobi, doda anonimni in osebni, individualni ter družbeni aspekt dela v tovarni Fotokemike v mestecu Samobor.