Vzdušje filma Tovarna filmov (Tvornica filmova, 2022) hrvaškega filmskega ustvarjalca Silvestra Kolbasa je prežeto z odnosom med živim in neživim. To razmerje je prikazano z nagonom k ohranjanju nečesa, kar je že skoraj umrlo, ter hkratnim upanjem, da bo življenje spet v popolnosti zašlo v prostor obstoja te skoraj že mrtve stvari. Film je ustvarjen iz množice črno-belih analognih fotografij, ki prikazujejo na pol zrušene stavbe in znotraj njih prostore, v katerih že dolgo ni bilo ljudi; prostore okoli stavbe, delavske pripomočke in kemikalije, ki skozi potencirani barvni kontrast kažejo na svojo strupenost. Poleg tega posebno pozornost zavzame fotografija starih in uničenih fotografskih negativov, razmetanih po tleh dvorišča nekdanje tovarne Fotokemija.

Tovarna filmov (2022)
Tovarna filmov (Tvornica filmova, Silvester Kolbas, 2022)

Motiv filma je zapuščena tovarna filmskih trakov, prikazana skozi oči analogne fotografije, ki je prav tako nastala v tovarni filmskih trakov. Skozi svoj obstoj in uporabe sebe kot sredstva v ospredje postavlja izvor lastnega obstoja. Najprej kot prikaz nečesa, kar je očitno in dobesedno, kot so uničeni filmski trakovi. Potem pa še skozi uporabo statične fotografije, ki je negibljiva. Film v celoti pa nikakor ni statičen: nobena od fotografij ni dolgo časa prikazana, ampak se v hitrem montažnem ritmu, ki ga podpira zvok terenskih posnetkov, izmenjujejo na ekranu. Zvok spominja na fizično delo v tovarni: premikanje stvari, lepljenje, barvanje. Ritem montaže torej ni enoličen skozi film, na trenutke se pohitri, drugod pa upočasni. Vedno pa se nekoliko bolj ustavi pri vstopanju vokalov v offu, bivših delavcev tovarne, v center dogajanja. Na začetku filma se hitro izmenjujejo fotografije grmovja pred tovarno. Ko pa se v offu zasliši glas enega od delavcev, ki se spominja časa preživetega v Fotokemiji, se tudi pretok fotografij za nekaj časa ustavi le na eni.

Odnos živega in neživega se v Tovarni filmov kaže s prepletom fotografij, vokalov in ritma montaže, ki skozi čas spreminjajo lastne dinamike in oblike. Ta posledično kaže na istočasen obstoj živega in neživega.