Slučaj Harms (1987) 2
Slučaj Harms (1987)

Slučaj Harms (1987) je jugoslovanski film, ki prikazuje zadnje dni ruskega avantgardnega pisatelja in pesnika Danijela Ivanoviča Harmsa, ustanovitelja enega od zadnjih ruskih avantgardnih kolektivov OBERIU. Prolog filma deluje kot filmov lastni manifest, kjer ruski državni znanstvenik napove konec samooklicanih umetnikov in genijev, ki so madež v sovjetski družbi. Obenem pa je film, ki je posnet v času, ko je socialistični sistem v Jugoslaviji nedvomno v svoji končni fazi obstoja. Razmerje med temi dejstvi v filmu proizvede edinstveno perspektivo glede zgodovinske situacije.

V začetni kadersekvenci filma sledimo dečku, ki se po cesti, obnoreli s kaosom revolucije v Sovjetski zvezi, poskuša prebiti do stavbe, ki jo na pročelju krasi ogromna rdeča neonska  zvezda. V stavbi vstopi v sobo, še najbolj odmaknjeno od totalnega kaosa, kjer zagleda fanta v pionirski uniformi, ki bere knjigo. Prek mednapisa se preselimo v čas 19 let kasneje, iz barvne v črno-belo fotografijo, ko Harms vstopi v svojo skromno sobo. Danijel Ivanovič piše Slučaje, kratke avantgardne povesti, v katerih zavrača linearnost, doslednost dejanj svojih likov, uvaja elemente nadrealizma in absurda. Sam dojema svet okoli sebe pod tiranskim režimom kot absurden, ujet v zanke nesmisla, kjer ljudje delujejo brez premislekov. Živijo v bedi, v sistemski neumnosti. Revolucija, prikazana na začetku, se nikoli ni zaključila, nesmisel dejanj je ostal, postal je norma v družbi. Harms pa je iz dečka postal marginalizirani genij, ravno eden tistih, ki jih je znanstvenik iz prologa označil za lažnega, v družbi nezaželenega, ki ga je skratka potrebno iztrebiti. 

Nato Harms postane sam svoj subjekt v svoji zadnji zgodbi (slučaju), ko se fant iz začetka spet pojavi kot angel in pozneje še kot hudič, ki ga na koncu tudi obsodi. Filmska slika v svojih belinah postane obarvana. Nebo postane rdeča, modra ali zelena ploskev, podobna Malevičevim barvnim objektom. Malevič in Harms sta oba obračunala z represivnim aparatom na svoj način. Prvi je, morda v poskusu imitacije, sistematiziral svojo umetnost, tako da je abstrakcije omejil na geometrijske like. Drugi je v aparatu izpostavil absurdno, jo navil in potenciral, skušal skoraj nekako akceleracionistično potisniti do konca. Ko Harms hodi po mestu bodisi s fantom-angelom, ki ga uprizarja Damjana Luthar, ali s prijateljema, kolegoma Zabolotskim in Irino, vidimo svet, opisan v njegovih slučajih, kjer vladata nadrealizem in absurdno življenje. Ko gresta s fantom v gostilno, skupina za mizo razglablja o dobrem in slabem, o smrdljivem plašču in mrtvi mami. Pogovor se zaplete in metafore izgubijo svoj pomen, besede se začnejo vrteti v krogu nesmiselnosti. Replike se ponavljajo ali se med sabo ne skladajo. Ljudje se ne poslušajo ali se ne razumejo, vsak izmed njih govori iz totalno svojega doživljajskega stališča. 

Ko pa hodi okoli z Zabolotskim in Irino, so oni tisti, ki uvajajo absurd med ljudi. Poskušajo biti bolj absurdni od okolice, da ne bi postali del nje in se resignirali v bedo. Podirajo četrto steno s pogledi v kamero in direktnimi komentarji občinstvu, npr.: “Commedia e finita”. Tako kot je Harms ujet v svoji zgodbi absurda, je svet filma sam ujet v svoji absurdni fiktivnosti. Tako kot Harms, Zabolotski in Irena peljejo absurd v svoj ekstrem, tako tudi film potiska sebe v esktreme absurda, ko recimo kamera oponaša mušico, ki utoni v šalici. Film hoče cel čas pobegniti fikciji z umikom v vedno večji absurd, vedno večjo konstrukcijo fikcije. Film se zaveda, da je sam konstrukt, ko ruši četrto steno, a hkrati konstrukt ohranja, kar pomeni, da ga ojača, in sicer do te mere, da film sam sebe potiska v zmeraj večjo absurdnost. Zadnji kader filma je najbolj radikalno razbitje četrte stene: ekstremni odmik kamere, ki razkrije zakulisje, dokler je ne ugasne eden izmed likov, ki si odstrani enega svojih očitno kostumskih elementov: lasuljo.

Film se torej nedvomno zaveda sebe kot fikcije, od katere beži. A dokončno ne zmore pobegniti od tega, kar je. Vzpostavi se korelacija med časom, ko film nastaja, in s časom, ki ga prikazuje. Glasba je očiten povezovalni člen, saj se ne trudi skrivati svoje sodobnosti z zvoki sintetizatorjev, ki so bili v osemdesetih letih popularni v novovalovskih glasbenih scenah vzhodnega bloka. Paralela se naveže med zadnjim avantgardnim gibanjem OBERIU v Sovjetski zvezi, saj je vse sledeče oblast popolnoma zatrla, manifestom z začetka filma, in novimi poskusi ljudstva, da se osvobodijo cenzorskega pritiska, ki mu sledi začetek razpada države. Harms, Malevič in kolegi so izražali absurdnost svojih časov, s tem da so hoteli biti še bolj absurdni in svojo umetnost umeščali v bolj rigorozne sisteme slikarstva ali pisali o absurdu le-teh v pesmih in kratkih zgodbah. Film je v svojem času delal isto ob pričakovanju drugega obrata, padca vzhodnega bloka. A je vendar moč slutiti, da tovrstni preobrati nosijo s seboj le drugo vrsto absurda.