Človek človeku zatiralec
Programski sklop zgodovinski mejniki I je v okviru retrospektive madžarskega animiranega filma, ki ima že več kot stoletno tradicijo, ponudil izbor najprodornejših in najodmevnejših animiranih filmov, nastalih med 30. in 80. leti. Če so bili filmi glede na animacijske tehnike zelo raznoliki – obsegali so risano in slikano animacijo, stop animacijo iz plastelina in animacijo predmetov – so se mnogi izmed njih skladali vsebinsko. Velik poudarek je bil na razmišljanju o posamezniku in nagnjenju po prevladi nad sočlovekom.
Koncertissimo (1969) Józsefa Gémesa predstavlja kritiko brezbrižnosti družbe, ko v risani animacijski tehniki, ki spominja na karikaturo, uprizori koncert. Urejeni posamezniki se zbirajo v koncertni dvorani in se nasmihajo vsem povprek, medtem ko na oder stopajo vojaki in se pripravljajo na napad na publiko. Nekateri dogajanje na odru opazujejo celo z daljnogledom, a nihče se ne zdrzne, dokler ni prepozno. Film zrcali večinsko obnašanje družbe, ki še danes deluje na podoben način.
Rondino (1977) Csabe Szórádyja s preprosto risano animacijo prikaže posameznika, ki ga do smrti pretepeta rablja. Obesita ga na platno, z razprtimi rokami spominja na Jezusa. Nasilje se stopnjuje – začetne silne udarce zamenja bičanje, pretep spremljajo zvoki udarcev in ječanje. Ko posameznik od onemoglosti umre, se zamaskiranca slečeta, njuna podoba je enaka podobi pretepenega, kar nakazuje na dejstvo, da je tisti, ki izvaja nasilje navaden človek. Halje delujejo kot uniforma, s katero posameznik lahko upravičuje svoja dejanja. Zanje ne odgovarja, ker deluje znotraj sistema, izvršuje ukaze, ki jih je dobil od višje instance. Tako kot na primer Adolf Eichmann ni videl krivde v svoji vlogi urejanja koncentracijskih taborišč, hrvaški policisti pa ne vidijo zločina v pretepanju beguncev na meji.
Z manifestacijo nasilja se ukvarja tudi film Hej, ti! (Hé, te!, 1976) Pétra Szobszlaya. Črno-bela animacija v začetnem prizoru pokaže prestrašenega protagonista, ki poskuša zbežati pred neznanim bučnim kričanjem »hej, ti!«. Skrije se v svoj dom, mali kvadrat sredi temnega platna, ki z majhnostjo ponazarja utesnjen občutek protagonista. Kar naenkrat ga prestraši vsaka mala stvar. Paranojo upodobijo nadrealistični elementi: slika s krajino se na primer kar naenkrat obarva, reka se izlije v prostor in poplavi stanovanje, vse spominja na njegovo nočno moro, v kateri ga prestraši celo metulj. Nato pa ugotovi magičnost besedne zveze »hej, ti!«, s katero povzroča uničenje in se osvobodi strahu. »Hej, ti!« predstavlja agresijo, nasilje, sovražnost, s katero se protagonist ne zmore soočiti. Namesto da bi jo zatrl, sam prevzame vlogo nasilneža in nadaljuje verigo terorja. Rondino prikaže upravičevanje nasilja skozi izvajanje ukaza, v Hej, ti! protagonist svoja dejanja upravičuje ravno z vlogo zatiranca, ki naj bi mu dala pravico, da se postavi v vlogo močnejšega, v vlogo zatiralca.
V vsakem od filmov je tako lahko najti odnos med zatiralcem in zatirancem. Če Hej, ti! in Koncertissimo pokažeta možnost, kako lahko pride do tovrstnega odnosa, Rondino odnos razkrinka. Družba v Koncertissimu s svojo brezbrižnostjo ohranja nevtralno pozicijo, s čimer drugemu dovoli, da se dvigne nad njo in jo zatre v šibkejšo pozicijo, medtem ko se posameznik v Hej, ti! v zatiralca prelevi skozi pozicijo zatiranca. V Rondinu je odnos že vzpostavljen, podre se s smrtjo protagonista. Ko je delo končano, rabelj sleče obleko in se vrne nazaj v vlogo navadnega posameznika. Filmi do nasilja zavzamejo kritično pozicijo, ne glede na to, da so nastali v drugem obdobju, je njihova tematika brezčasna.