Črno na belem na barvnem

Če bi  …. (If…., 1968), film režiserja Lindsayja Andersona, problematizira britanski šolski sistem, je satira angleških javnih šol. Nastal je v času nemirnega obdobja v Evropi in Združenih državah Amerike, ko so študentje in dijaki protestirali proti organizaciji šolskega sistema. V Če bi .… se tako pet dijakov upre zatirajočemu učiteljskemu zboru, življenje v internatu se odvije skozi oči Micka Travisa (Malcolm McDowell).

V prodorni filmski govorici še posebej izstopa preskakovanje med črno-belimi in barvnimi prizori. Na prvi pogled jih je moč razumeti kot napake … Možnih razlag je kar nekaj. Ena izmed njih, na primer, bi lahko bila, da menjavanje posnetkov prikazuje preskakovanje med resničnostjo in fantazijo. Ko se film odvija na črno belem traku, morda vstopa v domišljijo likov, medtem ko barve kažejo resničnost. Kombiniranje bi lahko nastalo zaradi povsem tehničnih razlogov. Proti koncu snemanja je namreč filmski ekipi začelo primanjkati tako časa kot tudi denarnih sredstev; s snemanjem na črno beli trak so tako prihranili. Čeprav morda nič od zgoraj zapisanega zares ne drži, pa barvni ritem vsekakor vpliva na potek in samo razumevanje filma.

Vsesplošna provokacija, med drugim tudi z uporabo barv in načinom, na katerega je predstavljeno življenje junakov, nakazuje, da film spada v gibanje free cinema, katerega začetnik je med drugimi tudi Lindsay Anderson. V tem gibanju so se filmski ustvarjalci posvetili življenju navadnih ljudi iz delavskega razreda. Niso se poglabljali v njihove zgodbe, vendar le prikazali njihov vsakdan. Tako je prikazano življenje dijakov v britanski javni šoli v Če bi …. Film je provokacija in kritika britanskega šolskega sistema.