Domišljija ali norost – kje je meja?

Seansa na deževno popoldne (Séance on a wet afternoon, 1964) režiserja Bryana Forbesa je napet triler o zakonskem odnosu, igranju z usodo, verjetju v neverjetno in predvsem o prevari.

Protagonistka Myra Savage (Kim Stanely) z izurjeno manipulacijo in vsevedno držo potiska vse ljudi iz svoje okolice v nevarno spletko, a se ne zaveda, da je med procesom vanjo najglobje zapletla ravno sebe. Z željo, da bi zaslovela in obogatela kot jasnovidka, prepriča moža, da ugrabi deklico pomembne družine, kateri jo bo s svojo jasnovidnostjo (pod bliskavicami novinarjev) pomagala vrniti domov. Ne razkrije pa, da je tudi to zgolj še ena spletka, s katero je ukanila moža v ugrabitev otroka.

Kim Stanely je igra duševno neuravnovešene jasnovidke, v vlogi katere je portretirala širok nabor čustev – od mirne, hladnokrvne drže, z veliko intelektualnega samonadzora do popolnega odklopa prištevnosti in izlitja najhujše bolečine – zasluženo prinesla nominacijo za oskarja. V filmu pa je njen kontrast odlično odigral Richard Attenborough, dobitnik BAFTA nagrade za vlogo Myrinega moža Billyja.

Če je ona stroga, na videz brez čustev in ukazovalna, je on prijazen, nežen in pokorljiv. Sam od sebe ne bi niti muhi storil nič žalega, ampak se zaradi ustrežljive narave in ženinih mrkih ukazov za svojim tilnikom spusti na dno moralne sprejemljivosti, kar od njega zahteva, da nosi ikonični trench coat, baretko in očala. Kustomografija je v trenutkih njegove kriminalne aktivnosti (ugrabljanja deklice in zahtevanja odkupnine) le poudarila, kako izven sebe je in kako žena inspiracijo malo preveč dobesedno jemlje iz detektivk, iz domišljije. Te scene vselej spremlja živahna tolkalska glasba, ki poudarja absurd dejanj, utemeljenih z nerazumno domišljijo, v katere ga sili Myra: ”You lack imagination.”

V filmu se odlično gradi napetost. Dolge scene skoraj komične vohunske glasbe, ko ima Billy oblečen rjav plašč, se menjajo z napeto tišino, ko Myra, vedno v lepi obleki in bombažni jopici, ki poudari navidezno nedolžnost, doma odgovarja na vprašanja detektivskega preiskovalca. Preseki bi lahko delovali komično, če ne bi bila njena spletka tako hladna in njegov strah tako srh vzbujajoč. Ko detektiv vstopi v sobo za seanse, skuša preveriti njeno kredibilnost tako, da vpraša po mnenju moža. Ona pa mu pretkano zatrdi: ”He believes what I believe” in s tem še enkrat zgolj potrdi svoj vpliv nad Billyjem.

Film s svojo osnovno idejo subtilno, a nazorno opozarja na pasti zakonskega življenja in manipulacijo, katere se je – ali iz navade ali iz pomanjkanja znanja – soprogu težko rešiti. Kljub prepričljivosti, s katero Myra govori o svojih jasnovidnih sposobnostih, se začnejo niti njenega domišljiskega sveta kmalu razkrajati: ”I have to tell this little lie, so they can know the whole truth.” Billy spregleda, da stoji v ozadju ženinih motivov neka norost. To mu vlije pogum, da ostane trden v svojih prepričanjih. Prvič v filmu se vloge obrnejo. On povzdigne svoj glas in pove svoje misli: ”It’s you. It’s you. It’s all you!” Iz nje pa se skupaj s solzami izlijeta strah in bolečina.

V zadnji seansi s preiskovalnimi načelniki policije se Myra zaplete v misli in prizna svoje spletke. Kljub temu, da je očitno duševno nestabilna, pa to na koncu ne izpodkoplje dejstva, da hkrati ne more biti tudi jasnovidna. Ve namreč stvari, ki ji jih mož nikoli ni razkril. Ali je konec koncev res jasnovidna ali pa le predobro pozna svojega moža? Film gledalcu pušča odprto pot za lastno domišljijo.