Drobec grozljivosti

Zgornjeradgonski igrani celovečerec Oto 2 (Vasja Rovšnik, 2022) prekrši praktično vsa filmska pravila, vendar končni produkt vseh teh kršitev – kljub temu da včasih resda preizkuša gledalčevo potrpljenje – ni mukotrpno dolgočasje, temveč zabavna in v mnogo pogledih edinstvena filmska izkušnja. Je pravi poligon razpoloženj: nenadzorovano drvi iz komičnega v noirovsko, v feel-good, v skoraj dokumentarno in nazaj v komično, pogosto pa različna razpoloženja zaradi kontrasta med obnašanjem likov in dogajanjem med seboj tudi trčijo, tako da lahko z liki hkrati sočustvujemo in se jim na ves glas smejemo. Ena bolj zanimivih tovrstnih razpoloženjskih akrobacij je režiserjev spust v grozljivost, saj se odvije skozi prikaz Otove hčerke Ane.
Ana je skozi siceršnje dogajanje in svoj odnos z očetom, s katerim se skupaj soočata s smrtjo matere in žene Marine, prikazana kot precej običajna deklica. V skladu s karakterizacijo večine drugih likov je tudi njen lik zarisan dokaj enoplastno, njeni edini izpostavljeni lastnosti sta, da obožuje svojega očeta in se ne sramuje njegove otročje preprostosti ter da relativno dobro prenaša izgubo matere, z obojim pa izkazuje razumnost preko svojih let. Njena iskrena dinamika z očetom je hkrati čustveno jedro filma, zato je toliko bolj presenetljivo, ko režiser v dveh prizorih z Ano v osrednji vlogi poseže po elementih žanra grozljivke.
Obakrat to stori v kontekstu njenega gledanja televizije. V prvem prizoru občutek nelagodja ustvari z izstopajoče nenavadnim kadriranjem, saj jo kamera snema iz žabje perspektive, medtem ko sedi v prevelikem naslanjaču in brezizrazno strmi v televizijo. Ta prizor je manj begajoč kot drugi, saj se odvije tik preden Marino zbije avto, in tako nakaže neko zlo slutjo. Vseeno pa ostaja nejasno, zakaj je v celotni sekvenci nato zgolj Ana posneta na način, da vzbuja nelagodje, saj nas s tem napeljuje na to, da je slutila, da bo mama umrla. Tako se nelagodje prikaza Ane med gledanjem televizije prenese na naslednje prizore zaradi česar vidimo dogajanje, ki sledi, v skrivnostno grozljivi luči, čeprav je posneto popolnoma negrozljivo in je celo melodramatično.
Tudi v drugem prizoru, sicer veliko pozneje v filmu, se grozljivo razpoloženje, ki ga režiser ustvari, podobno razlije po preostanku dogajanja. Vendar tukaj občutka nelagodja ne doseže s kadriranjem ali katerim drugim formalnim prijemom, temveč s tem, ko nam pokaže, kaj Ana pravzaprav gleda. Prizor je posnet povsem nemarkantno kot telefonski pogovor med Otom in Ano, ki je sama doma. Toda po končanem pogovoru – ko Ana vpraša Ota, ali lahko gleda risanke in ji on to dovoli – kamera pokaže zaslon televizije, na katerem niso risanke, temveč popačene človeške figure brez glav. S tem znova vzbudi občutek zle slutnje v gledalcu, vendar se ta tokrat izkaže za povsem neutemeljeno, saj je Ana v naslednjem prizoru, v katerem se pojavi, povsem normalna in takšna tudi ostane do konca filma.
Pri tem nam film na zanimiv način razkrije medsebojni učinek, ki ga imajo prizori drug na drugega. Grozljivost opisanih prizorov namreč s pričakovanji, ki jih v nas vzbudi, po eni strani spremeni naše dojemanje dogajanja, ki sledi, toda nato pričakovanja, ki niso uresničena, retrospektivno spremenijo naše dojemanje grozljivega v filmu. Ta zato postane komična, saj režiser ne razvije njenih nastavkov, na njih kot da pozabi, zato so neskladni s preostankom filma. Iz te neskladnosti in nikoli izpolnjenih pričakovanj pravzaprav izhaja veliko (ne)namerne komike filma, polnega razpoloženjskih tujkov. Opisana prizora pa sta zgolj drobca grozljivosti v dobrodušni celoti.