Đulo se zaljubi, intervju z Leom Černicem

Đula v črno-belem svetu očara ljubezen – Ogromno zeleno oko, ki v filmu ostane nedefinirano. Z odločitvijo, da bo prikazan le delček nečesa večjega, avtor ljubezni ne uokvirja, temveč vključuje raznolike interpretacije. Moški očesa ne pozna in zato po njem še toliko bolj hrepeni. Skozi ples izraža svoje občudovanje nad očesom, to pa se mu v znak odobravanja približuje in veča. V nekem trenutku se združita, Đulo se zlije z očesom in s tem izrazi popolno predanost ljubezni.

Leo Černic s kratkim animiranim filmom prikaže Ples ljubezni (2018) med Đulom in Ogromnim zelenim očesom. To je njegov diplomski film na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Prikazan je bil že na Festivalu slovenskega filma (2018), Festivalu kratkega filma (2018) in nazadnje na Animateki (2018), kjer sva se pogovarjala o njegovem delu.

Evita Podobnikar: Ali je to tvoj prvi animirani film?

Leo Černic: Naredil sem že dokumentarec Zamejen (2017), ki je nekako polovičen: pol animacija, pol filmski kolaž, sestavljajo ga posnetki in stop animacija (izrezanka ali kolaž animacija). Takrat sem vzljubil animacijo. Ta pa je prvi v celoti animiran.

Lahko se dotakneš, lahko zagrabiš, če pa je to ogromno oko, ostane nekaj večjega, kar ni dotakljivo. Bolj hrepeniš po nečem, česar ne poznaš, in to me je zanimalo.

Leo Černic

Kako si prišel do ideje za film?

Ideja se mi je pojavila v nekem obdobju mojega življenja. To je ideja, ki pride sama od sebe. Malo sem jo moral izčistiti, potem ko sem odstranil vse, česar ne potrebujem, pa sem prišel do nečesa, kar me je očaralo.

Zakaj si se odločil za oko, ne pa na primer za celo telo?

Ker ima to še bolj poseben učinek. To oko mi je predstavljalo delček nečesa večjega. Če bi bila kakšna ogromna ženska ali moški, to ostane definirano. Lahko se dotakneš, lahko zagrabiš, če pa je to ogromno oko, ostane nekaj večjega, kar ni dotakljivo. Bolj hrepeniš po nečem, česar ne poznaš, in to me je zanimalo.

Ali lahko opišeš proces svojega dela?

Film sem posnel v sklopu akademije, in ker akademija nima katedre za animacijo, sem se zaradi kompromisov lotil tehnike, ki se imenuje rotoskopija. Najprej sem posnel video material z igralcem in na podlagi tega risal. Zaradi tega je gibanje v filmu preveč človeško in fotorealistično, če me vprašate. To je bila izredno dobra priložnost, da bi se naučil gibanja, po drugi strani pa mi je bil všeč tudi ta »clash« med realističnim gibanjem in očesom, ki predstavlja nekaj večjega, fantazijskega in, sicer se s tem ne strinjam, ampak slišal sem, da tudi svetega.

Tvoja mentorica za animacijo je bila Špela Čadež. Kako je potekalo delo z njo?

Pri animaciji to dolgo traja, zato se nisva dobila vsak dan in gledala vsake slike posebej, ampak sva se srečevala enkrat tedensko. Raziskovala sva počasi, najbolj mi je pomagala pri tem, da bi se popolnoma znebil lotevanja igranega filma. Pri tem gre za povsem drugo zvrst kot pri animiranem filmu. Če gledaš filme na Animateki, so vsi krajši, ne samo zaradi tega, ker za izdelavo potrebuješ veliko časa, ampak ker v animaciji dobiš veliko več informacij.

Raziskovala sva počasi, najbolj mi je pomagala pri tem, da bi se popolnoma znebil lotevanja igranega filma. Pri tem gre za povsem drugo zvrst kot pri animiranem filmu. Če gledaš filme na Animateki, so vsi krajši, ne samo zaradi tega, ker za izdelavo potrebuješ veliko časa, ampak ker v animaciji dobiš veliko več informacij.

Leo Černic

Koliko časa si porabil za celotno produkcijo?

Ful (smeh). Risal sem dobro leto, kar ni normalno za izdelek, kakršen je nastal. Začel sem čisto na začetku, prvih nekaj mesecev sem se učil, kaj moram narediti, hkrati pa sem moral zamenjati vse, ker sem film zasnoval, ko nisem vedel še nič o animaciji. Vse skupaj je trajalo kakšno leto in pol. Za šest minut.

Ampak je vredno, kajne?

Če mene vprašaš, je. Če pa vprašaš kakšnega producenta, pa ne vem, če bi se strinjal.

Boš še naprej animiral ali bi se preizkusil še v kakšni drugi tehniki?

Še naprej bi se ukvarjal z animacijo. Sem trden pristaš tega, da ni pomembno, kako izražaš neko svojo željo oziroma nujo po izpovedi, za katero verjamem, da jo ima vsak človek. Lahko bi bil kantavtor, igralec ali pa bi se ukvarjal s teatrom, vendar čutim večjo povezavo s to zvrstjo. Ni pa nujno, da bo vedno tako. To me veseli v tem trenutku, ne vem pa, kaj bo potem.

Ali trenutno delaš še na kakšnem projektu oziroma kakšni so tvoji načrti?

Januarja grem v Torino študirat animacijo. To je glavna italijanska šola za animacijo. Veselim se in upam, da se bom nekoč lahko s tem preživljal. To je moja želja.

Hvala za pogovor in veliko uspehov v Torinu!