Enooka in trdoživa
Švedska igralka Christina Lindberg je svojo igralsko kariero začela pri rosnih devetnajstih letih in se z vrtoglavo hitrostjo povzpela na mesto ene izmed najbolj znanih in priljubljenih švedskih igralk – med drugim je igrala v japonski, nemški in ameriški filmski produkciji – vendar tam ni ostala dolgo časa. Preden se je zaradi svojega moža umaknila iz filmskega sveta, je v petih letih igrala v kar petindvajsetih filmih, eden izmed njih je tudi sedaj že kultni film Triler – kruti film (Thriller – a Cruel Picture, 1973), v katerem si jo je filmski svet zapomnil po očesni prevezi in krutem maščevanju.
Film se vrti okoli maščevanja mlade Madeline, ki jo že v otroštvu zlorabijo, zaradi šoka onemi. V tem prizoru zlorabe nosi gorčično rumeno obleko, prav take barve obleko ima tudi v nadaljevanju filma, ko ji zelo uglajen, pa vendarle malce sumljiv moški po imenu Tony ponudi prevoz v mesto. Obleka in njegovo vedenje dajeta slutiti, da je nekaj narobe. Njuno druženje se odvije v maniri kader– protikader, velikokrat ju približa veliki plan. Domišljena zameglitev njenega pogleda nakaže, da jo je Tony omamil. Z dozami heroina jo pahne v odvisnost in prisili v prostitucijo (njeno preživetje postane odvisno od njegovih dnevnih doz heroina).
Sprva se Madeline upira, a s tem ničesar ne doseže, saj je prešibka za pravi upor, Tony pa ji za kazen stakne oko in tako med strankami dobi vzdevek enooka. Nato se zadeve loti drugače, bolj premišljeno. Velik del filma prikazuje njeno monotono življenje, sestavljeno iz eksplicitnih prizorov pornografskega spolnega občevanja. Neokusni prizori še poudarijo tragično situacijo, kontrapunkt prinese urjenje v borilnih veščinah, streljanju in hitri vožnji avtomobila. Prizori se stopnjujejo – prostituiranje po pogostosti, obratnosorazmerno se zmanjšuje njeno potrpljenje in posledično se intenzivirajo njene fizične spretnosti.
Dinamika filma se umiri s prvim ubojem ene izmed strank, ko se Madeline zave svoje moči in jo samozavestno usmeri v edini cilj – maščevanje. Drugi del filma tako spremlja njen pohod maščevanja, v katerem prevladujejo prizori nasilja, ki zaradi svoje ekscesnosti, delujejo že komično. Posneti so v upočasnjenem ritmu, s čimer je pretiranost še bolj očitna, tako se na primer v prizoru pretepa v bližjem planu poleg poškodovanega obraza pojavi še curek krvi, ki pada skupaj z njenim nasprotnikom. Upočasnjeni ritem pospremi zlovešča odmevajoča glasba.
Dejstvo, da Madeline v filmu niti enkrat ne spregovori, se zdi za igralko precej omejujoča in zahtevna naloga, vendar kot pravi Lindbergova, ji je to ustrezalo, saj je bila po značaju sramežljiva. Takšna je sprva tudi Madeline, ki po storjeni krivici utrdi svoj značaj; v svojem maščevanju je osredotočena in hladna. V intervjuju za Kurjo polt je na vprašanje, ali je v Trilerju žrtev ali junakinja, odgovorila, da je njen lik predvsem trdoživka. Kot tako bi lahko ocenili tudi igralko, ki se po več kot tridesetih letih premora ponovno vrača – njen naslednji film naj bi izšel že to jesen.