Fantazmagorija Amerike
Naslov filma Zahodna divjina (Western Wild … or How I Found Wanderlust And Met Old Shatterhand, 2018) Marthe Colburn v svoji originalni obliki razkrije skoraj celotno vsebino. V prepletu stop animacije, dokumentarnega in igranega filma umetnica prikaže, da je tudi sama ena izmed tistih, ki so podlegli stanju biti, imenovani wanderlust – gre za močno željo, impulz po vandranju in odkrivanju sveta. Samodiagnoza jo poveže z Zahodno divjino kot tudi z likom Old Shatterhanda iz povesti Vinnetou.
Old Shatterhanda je umetnici predstavil prijatelj, navdušenec nad kavboji, pomembnejše pa je bilo njeno odkritje njegovega avtorja – Karla Maya. Ravno z njim si avtorica deli željo po odkrivanju sveta. Da je Karl živel v času nemškega cesarja Vilijema II, znanega po militarizmu, ni edina stvar, ki je povzročila njegovo impulzivno željo po popotovanju. Leta 1865 so ga namreč zaprli. V obdobju sedemletne zaporne kazni je imel dostop do štiri tisoč knjig. Med branjem zgodb o eksotičnih deželah in Divjem zahodu si je o predvsem o slednjem ustvaril samosvojo predstavo. Pričel je razvijati alter ege, med katere spada tudi Old Shatterhand. Alter egi pa niso ostali le v njegovih mislih in knjigah, pričel jih je vključevati tudi v svoj vsakdan. Colburn s kolažem črno-belih slik in risanih dodatkov pripoveduje, kako so Maya zalotili, ko se je izdajal za policista, okulista, učitelja verouka … Mnogokrat je kakšen predmet tudi ukradel, uspelo mu je celo odtujiti konja. S svojo drugačnostjo in literarnimi deli je tako pomagal pri oblikovanju ideje o Ameriki.
Prizore Mayjeve zgodbe avtorica prepleta s podobami iz lastnega življenja. Podobe med drugim prikazujejo njen dom v Apalačih v Pensilvaniji, iz katerega je želela pobegniti. V filmu opiše, da je med odraščanjem lahko izbirala med vernico ali čudakinjo – njen rojstni kraj namreč ni dopuščal druge kategorizacije – in odločila se je za slednjo. Njena ritmična in tekoča naracija ni le intimna, ampak tudi kritična. Količina nasilja, protestov in zločinov iz sovraštva se je namreč od obdobja Mayjevega opisovanja znatno zvišala – avtorica kritizira kriminal, ki se je razširil po Ameriki. S citatom nekdanjega ameriškega predsednika Obame o neobstoju naroda, ki bi toleriral streljanje na vsakodnevni ravni, ustvari ironijo, saj se zdi, da Amerika počne ravno to. Intimnost pa ohranja s primeri iz svojega življenja. Spomni se, da jo je kot otroka velikokrat zbudil zvok strelov, ko je njen oče z revolverjem streljal ptice na vrtu. Sosedov sin je z metom puške v zadnji del kombija povzročil, da se je sprožila in ga smrtno ranila. Umrl je v trenutku. Omeni tudi, da sta se brata igrala rusko ruleto. Eden izmed njiju je na polju, kjer so se ob vikendih sicer igrali otroci, ustrelil drugega. Slišala je za veliko podobnih primerih, saj je študirala v Baltimorju, kjer se zgodi povprečno 300 umorov na leto.
Tako kot uspešno prepleta svojo in Mayjevo zgodbo, ji uspe tudi preplet zelo intimne in kritične plati. Film je teksturno bogat, njegova izvirnost pa se kaže v barvitosti. Analogno posneta Zahodna divjina temelji na wanderlustu in ničemer drugem.