Kreolski rap nas bo odrešil

Rep skozi zgodovino dokazuje svojo kritično držo do družbe, sistema. Zato je povsem jasno, zakaj se te oblike glasbe poslužujejo v Lizboni živeči migranti iz Zelenortskih otokov. Ritmični govorjeni teksti niso napisani v portugalščini ampak v kreolskem jeziku, ki je nastal pod vplivom tako portugalščine kot zahodnih afriških jezikov in predstavlja pomembno povezavo s kulturo in zgodovino. Pomankljiva je tudi njegova vloga pri oblikovanju identitete – avtor knjige Cape Verde, Let’s Go: Creole Rappers and Citizenship in Portugal Derek Pardue na primer trdi, da je kreolski jezik s strani reperjev uporabljen kot provokacija zelenortskih otočanov in tistih, ki ne razumejo kreolskega jezika (beri Portugalcev). Skozi tovrstno vzpostavljanje razlike gradijo lastno identiteto.

Pojem lusotropikalizem prvi uporabi Gilberto Freyre in tako povzame posebnost portugalske kolonializacije – bili naj bi boljši kolonizatorji kot drugi evropski narodi. Bili naj bi namreč bolj humani in prilagodljivi drugim kulturam. Z izgubo kolonij so nekateri celo trdili, da se tako izgublja portugalska identiteta in neodvisnost. Le koliko migrantov, ki sedaj živijo v lizbonskih slumih postkolonialnega sveta, bi se strinjalo s tem? Izčrpavanje ljudi in njihovih pokrajin je imelo posledice. Ampak saj bodo »socialni bloki« rešili vse posledice te zgodovine – življenje v slumu z možnostjo, da morebiti prejmejo stanovanje v enem izmed projektov socialne gradnje. Želje po vrnitvi tudi ni, saj so rojeni tukaj. Ali preostane samo še beg, ker boj ni več mogoč?

Glavni protagonist Visokih mest iz kosti (Altas Cidades de Ossadas, 2017) Joãa Salaviza Karlon je zbežal. Zatočišče je našel v divjini, iz katere ga poskušajo drugi rešiti. V enem izmed prvih prizorov v svoji uti pridušeno repa v kreolščini, nakar ga zmotijo tolčenje po vratih ute in klici, naj se vrne. Temu sledi pogovor s prijateljem, s katerim je odraščal v slumu, z materjo in s hčerko. Vsi ga želijo prepričati, naj se vrne nazaj v stanovanja in k družini. Kljub temu da mu želijo najboljše, se jih Karlon ne spomni. Noče se vrniti. Vse te prizore prepleta rep. Film se zaključi z osamelim Karlonom, ki sedi ob ognju. Kamera se odmika, v ozadju se pojavi glasen in močan »beat« ob repanju. Preden se podoba zatemni, ugotovimo, da je Karlonova divjina pravzaprav grmičevje ob vznožju blokov, ki so krivec za glasno glasbo.

Film se poigrava s svetlobo – Karlonovo odmaknjenost poudarja tako, da njegov obraz vedno prikrije senca. Zakrit v temo ali obrnjen stran, je postavljen na spodnje tretjine kadrov, medtem ko so drugi obdani s svetlobo.

Karlona se ne pusti prepričati, da bi se vrnil domov. Živi v slumu na obrobju Lizbone, natančneje v Pedreira dos Húngaros. Država rešuje njegov položaj in položaj mnogih drugih s socialnimi stanovanji. Le redki kritizirajo postkolonializem. Socialna gradnja ne bo rešila tega, da so državo njegovih prednikov izčrpali. Da mu mati in hči zatrjujeta, kako je lepo v novem stanovanju, mu nič ne pomeni. Ne bo se vrnil v sistem, ki ga je povzročil postkolonializem. In moči tega sistema se zaveda. Med novimi bloki se sprehaja bel konj. Ali gre za režiserjevo lastno zabavo ali pa predstavlja simbol moči. Moči tega sistema, ki uspe ukalupljati in usmerjati življenje tistih, ki živijo v njem. Lahko je tudi simbol svobode, ki bo prišel med ta naselja.

Junak se je v vsakem primeru odločil umakniti, pobegniti iz te situacije. V svojem begu pa še vedno repa o trenutnem stanju, izraža grozo. Ni naključje, da so besedila v kreolskem jeziku. Gre za kreolski rap. Na prvi pogled je Karlon zbežal, a njegova besedila kažejo drugače. Z repom se upira sistemu, ga kritizira. Odstranil se je iz sistema in sedaj ima možnost, da zares izzove sistem. Vstopil je v boj, ne v beg. Del besedila, ki se ponavlja v zadnjem komadu v filmu govori »don’t run!«. To poje on. Prav tako pa to poje celotni stanovanjski kompleks, preden se zatemni zadnji prizor.