Kruhovec in norveški zobotrebci

Kratki dokumentarni Nyo Vweta Nafta (2017) portugalskega režiserja Ica Costa otvori obljudena ulica v mestu Inhambane v Mozambiku, po kateri švigajo vespe in mali trokolesni kamioni. Na pločniku meščani prodajajo lokalne pridelke in trgujejo med seboj – mozambiški vsakdan. Izstopa starejši belopolti moški, ki zmedeno tava po ulici in povprašuje po stari prijateljici Nafti, o kateri nihče nič ne ve.

Kdo je Nafta, film nikoli ne razkrije. Po besedah režiserja1, je bila Nafta njegova prijateljica, ko je pred leti sam živel v Inhamambanu. Z vrnitvijo v mesto si je zadal dva cilja: najti prijateljico, s katero je izgubil stik, in posneti kratki film. Če je ponovno srečanje uspelo, ne pove. Tudi v filmu se pojavi motiv tavajočega moškega.

V ospredju so vsakodnevni opravki in pogovori mladih fantov, skozi katere prikaže situacijo v bivši portugalski koloniji. Njihov vsakdan je rutina, pogosto se pogovarjajo o enih in istih rečeh, večinoma gre za banalne teme, ki se vrstijo med obiranjem plodov kruhovca ali pa med večernim pohajkovanjem. Eden izmed njih vsak dan našteva hišna opravila, ki jih mora opraviti, pogosto pomenkujejo o dekletih, koliko žen bodo imeli, berejo sestavine z embalaže čokoladic, pogovarjajo se o prenosu telefonskih podatkov. V njihovih komentarjih se izrišejo pričakovanja in kritika Evrope ter njenega zaznamovanja Afrike. Komentarji so včasih komični, spet drugič zamorjeni. Trditvi, da je v bogati državi manj možnosti za zobotrebce, sledi replika, da na Norveškem kljub ogromnim gozdnim površinam nimajo zobotrebcev.   Pogovor kasneje se izteče z grenkim zavedanjem posledic kolonializacije – med obiranjem eden izmed družbe razlaga, da so njihovi stari starši kljub nadvladi portugalske vsaj imeli redne službe in so lahko služili, čemur sledi ostra pripomba, da ni šlo za delo, ampak za eksploatacijo.

Film zaznamujejo tople barve, izraziti sončni zahodi, barvita oblačila, modro nebo, rumeni pesek in bujna zelena drevesa. Čeprav prikazuje sodobnost, je posnet je na 16 mm trak. Zdi se, kot da bi avtor želel poudariti trenutno situacijo v Mozambiku kot posledico prejšnjega kolonialističnega sistema. Ta je v mladih pustil upanje na boljše življenje, ne da bi jim nakazal pot ali možnost dosega. Ujeti so v začarani krog.

Costa ni imel vnaprej pripravljenega scenarija. V Inhamambanu je opazoval in poslušal pogovore med ljudmi, nato pa naletel na skupino fantov, ki so prevzeli vlogo protagonistov. Gre za improvizacijo, sestavljeno iz različnih epizod. Zelo izrazit je končni prizor, ki prikaže mladeniče na mogočnem kruhovcu. Prizor zajame veličastnost visokega drevesa z razkošno krošnjo, hkrati pa prikaže mlade, kako jim kljub nedostopnosti plodov, še vedno uspe priti do njih. Avtor je morda želel nakazati sposobnost mladih, da se znajdejo, vendar trenutni družbeni situaciji niso kos, ali pa upanje, da jim lahko uspe.

1. Katalog filmskega festivala Rotterdam 2017. Dostopno na: http://www.portugalfilm.org/files/20170401172139_6FVJ6Z61ZC3S5C2186Z9.pdf; pridobljeno: 7. 6. 2018.