Junaki iz garaže
Zasvojenost je v družbi že od nekdaj tabu. Povezujemo jo z odrivom na rob družbe, kriminalom, smrtjo, nasiljem, mafijo, včasih tudi z višjim slojem družbe, ki mu je tudi zabava – na primer film Quentina Tarantina Šund (Pulp Fiction, 1994). Eksperimentalen film Garaža (2017) Fabrisa Šulina v treh minutah poda nov pogled na nekaj, kar družba dojema kot nekaj grdega. Film sestoji iz posnetkov garaže v Novi Gorici, ki je bila dolgo časa zatočišče narkomanov, a se ne osredotoči na igle in smeti v kotih prostora. Pojavijo se le mimobežno, da predstavijo kontekst. Film pokaže zgodbe, ki jih govorijo stene.
Podobe sten garaže, poslikane z grafiti, na prvi pogled ne razkrijejo ničesar posebnega. Grafiti so nekaj vseprisotnega, saj so del vsakdanjega sprehoda skozi mesto. Ne predstavljajo umetnosti, ampak nekaj ilegalnega, prav gotovo v njih redko iščemo zgodbe. V filmu Garaža pa jim kamera nameni pozornost – grafiti postanejo protagonisti filma. Povejo osebno, zgodbo, odmaknjeno od (obsojanja) družbe. Odvisnost in grafiti v družbi hodijo z roko v roki, kot nekaj neprimernega. Napise na steni bere glas v off-u, s čimer jih oživi. Pripovedujejo zgodbe prijateljstva, ljubezni in izgube. Že prva zgodba naslika skupino ljudi, ki delijo odvisnost. Prebrana zgodba se dotakne vsakega posameznika v druščini in ga opredeli s ključno karakterno značilnostjo: nekdo kadi travo, nek fant je sramežljiv, ampak ljubi dekle, ki je nekaj posebnega …, nekdo je panker in ima lepe lase itn. Ne izvemo samo kaj kdo čuti, kdo koga pozna ter kaj počnejo v prostem času, ampak izvemo njihove vzdevke, ki zvenijo domače in prijateljsko.
Film zaključi zapis o želji po ozdravitvi zasvojenosti brata. »Prosim poskušaj se ozdraviti, vem da je težko, ampak uspelo bo. /…/ R.I.P. mlajši brat.« Preprost in memoriam grafit pretrga stereotip o iztrganosti iz družbe in odmaknjenosti na rob. Je iskrena prošnja v spominu na izgubo.
Film poda zgodbo »Drugega«. Avtor travmatično tematiko prikaže na rahločuten način, na nobeni točki ne obsoja ali moralizira. Sploh pa ne zapade v glorifikacijo zlorabe drog, značilno za Hollywood. Ustvarjalec filma iz grafitov v garaži ne dela nekaj lepega, tega tudi ne išče. Kamera potuje po prostoru in se na zapisih ustavi, se jim približa, obravnava jih kot intimni prostor posameznikov.