Sodobne mitologije
Za razliko od raznovrstnih tematizacij (in problematizacij) posledic kolonializma, ki jih ponuja sklop kratkih filmov z naslovom Kronski dragulji Zahoda: dediščina kolonializma, je kratki film režiserja Marka Grbe Singha Zvezde Gaomeiga (Stars of Gaomeigu, 2017) svojevrstna obravnava neizogibnega prepleta kultur na osnovi tistega, kar je skupno tako kolonizatorjem kot koloniziranim, Zahodu in Vzhodu, večini in manjšinam – na mitologiji. Vsako ljudstvo goji mite in legende, katerih arhetipi se razširjajo čez meja geografskih zamejenosti, čez politične in ekonomske razdelitve, prav vsaka mitologija pa se začenja z nastankom vesolja. Tako tudi začetek zgodbe – ne le mitološke, temveč tudi filmske – etnične skupine Naxi na kitajskem ozemlju predstavljata vizualna podoba zvezd, ki jo glas v off-u pospremi s pripovedjo o bitjih z neba, prednikih ljudstva Naxi, in podoba observatorija, s katerim je ljudstvo opazovalo nebo.
Filmska pripoved se osredinja okrog štirih legend, ki jih je Grba, kot je povedal v intervjuju z Ostrenjem pogleda, izbral zaradi njihove univerzalnosti. Od nastanka vesolja prehaja k legendi o vodji, ki je svojim ljudem prinesel hrano, k mogočnemu, nepremagljivemu heroju in navsezadnje k legendi o dveh zaljubljenih bogovih. Vendar pa miti niso postavljeni v neko mitsko ciklično brezčasnost, temveč jih avtor, kot pravi, skuša dekonstruirati. S postavitvijo protagonistov (recimo heroja, bogov) v sodobnost mite aktualizira, ugotavlja, kako bi njihovi junaki izgledali in kaj bi počeli, če bi živeli danes. In zdi se, da so ti mitski junaki, ki jih odigrajo naturščiki, naključno izbrani in posneti v 2–3 dneh, resnično povsem vsakdanji ljudje, kar zgodbi prida večji vtis univerzalnosti in nepretencioznosti, kot pa če bi jih odigrali poklicni igralci. Poleg mitskih junakov se pojavlja tudi brezimni lik Tujca (The Foreigner), nekakšnega nevsiljivega turista, ki je dejanska in simbolična vloga avtorja samega. Tujčevo slučajno vrivanje v »lokalne mite« (ne le da skupaj z domačini poje hrano, ki jo je prinesel vodja, temveč se nenamerno vmeša tudi v afero obeh bogov) ter neobičajne kombinacije glasu v off-u in vizualne podobe vseskozi proizvajajo komični podton – na primer neskladna kombinacija zvočne pripovedi o mogočnem heroju in vizualne podobe skejterja.
Film, pri katerem se je avtor kot prišlek skušal izogniti (neo)kolonialističnemu pogledu, subtilno in nevsiljivo predstavi legende manjšinske skupine oziroma, kot pravi Grba, nekih ljudi, ki obstajajo, ampak niso vidni. Uspešno jih obudi v sodobnost življenja skupnosti, obenem pa te legende prek različnih mitskih herojev poveže tudi z legendami drugih skupnosti, s čimer pokaže, da so vzorci mitologije skupni še tako oddaljenim ljudstvom. Zato ni nič čudnega, če se film o etnični skupini Naxi konča z glasbo s področja bivše Jugoslavije.