Film ugibanj

Po poletnem premoru dijaki znova prestopijo prag internata in se vrnejo za hladne zidove vzgojno-izobraževalne institucije, kjer na položaju najvišje vrednote vlada red. Tega pomagajo ohranjati »biči«, dijaki višjih letnikov; s profesorji imajo sklenjen nenapisan dogovor, ki jih postavlja v pozicijo moči, saj jim dopušča, da s poljubnimi metodami kot nosilci avtoritete poskrbijo za spoštovanje pravil in moralno čistost mlajših gojencev. Moč pa s seboj prinese tako odgovornost kot možnost zlorabe.

Lindsay Anderson, eden najvidnejših predstavnikov britanskega gibanja free cinema, ki je poudarjal neodvisnost, s filmom Če bi … (If…., 1968) nastavlja ogledalo angleškemu buržoaznemu sloju šestdesetih, obenem pa provokativno raziskuje možnosti upora proti kolesju internata, ki pooseblja togost celotne družbene ureditve.

V ospredju so trije neprilagojeni posamezniki, Mick, Johnny in Wallace. V svojih šolskih uniformah se počutijo utesnjene, zaradi česar se znajdejo pod drobnogledom bičev. Avtor kritično prevprašuje koncept konservativnega britanskega šolstva, ki temelji na navideznih idejah enakosti in enakopravnosti; šolanje na eminentnih zasebnih šolah so si lahko privoščili le otroci najbogatejših … Odnose med dijaki zarisuje hierarhija, ki se je oblikovala znotraj internata. Ključni element predstavlja količina družbene (ne)moči, ki jo poseduje posameznik, ta pa je odvisna predvsem od konformizma. Biči so si svojo funkcijo in posledičen vpliv prislužili ravno s poslušnim sledenjem vodstvu internata.

Celotno dogajanje je fragmentirano, kar poudarjajo naslovljena poglavja; vsako se začne s statičnim kadrom s soncem obsijanega internata. Če film šolske obrede, kot sta recimo nedeljska maša ali nagovor ravnatelja, prikazuje skoraj dokumentarno, se meja med abstraktnim in realnim zabrisuje. To je najbolj razvidno, ko Mick in Johnny pobegneta iz internata in v mestu ukradeta motor, s katerim se odpeljeta na deželo. Na poti se ustavita v obcestni okrepčevalnici. V trenutku, ko stopita skozi vrata, film iz barvne preklopi v črno-belo tehniko –  onadva pa v sanje … ki dišijo po svobodi.

Če bi … je film ugibanj – kaj bi bilo, če bi ljudje podvomili v obstoječe družbene konvencije in se uprli zoper oblast. »Napačna vojna ne ostaja. Nasilje in revolucija sta edini pravi dejanji,« reče Mick. Upre se z orožjem. Na šolski prireditvi, kjer so zbrani vsi elitneži – predstavniki cerkve, vojske, buržoazije – pripravi zasedo, ki se konča v vsesplošnem masakru absurdnih razsežnosti, saj nekateri ustreljeni »nočejo« umreti. Film je parodija rigidne britanske družbe, obenem pa pod vprašaj postavlja možnost uspeha revolucije.