Fragmentarna družbena kritika

Če bi… (If, 1968) je eden bolj prepoznavnih filmov britanskega režiserja Lindsayja Andersona, obravnava pa predvsem razmerja moči v šolskem sistemu in družbi. Dogajanje se odvija v fragmentih, ki jih prekinejo naknadne sekvence o nepomembnih likih ali naključni dialogi brez podanega konteksta. Videti je, da je podoben tudi odnos likov – »bičarji«, ki predstavljajo avtoritete, nimajo nobenega jasnega cilja, »križarji« pa, kot uporniki, sploh ne vedo proti čemu se borijo ali, kaj želijo doseči.

Njihova brezciljnost je le ena izmed družbenih problematik, ki jih film izpostavi. Film osvetli tudi hinavščino cerkve, pri kateri so grešna dejanja barbarska in obsojana, spregledana ali skrita pa so, kadar jih izvajajo ljudje na visokem položaju. Nasilje je v večini prizorov, v katerih se pojavi, prikazano kot kaotično in živalsko z izjemo prizora, v katerem se uporniška trojica sablja in pretvarja, da je v vojni; bičanja upornikov in sekvenca, ki prikaže »simulacijo« vojne. Film obravnava tudi cerkveni odnos do vojne, ki sicer nasprotuje njenim načelom, a je ta hipokritično ne obsodi. Oboji (uporniki in bičarji) delujejo pokvarjeni, razlika pa je v tem, da upornike večina takšne tudi vidi, medtem ko se bičarji zdijo moralni. Film je tako kritika figur avtoritete in njihove demonizacije določenih skupin zavoljo ugleda. Če bi … zaradi svoje zgoščenosti ponuja številne interpretacije. Težko jim umanjka družbenokritični element.