Večerja po ameriško (Dinner in America, Adam Carter Rehmeier, 2020) pankersko uporniško podaja kritiko družbe. Hiter ritem glasbe vzpostavlja atmosfero feel good romantične komedije, ki jo prežemajo osveženi arhetipi.

Večerja po ameriško (Dinner in America, Adam Carter Rehmeier, 2020)

Namesto arhetipske uporniške najstnice je protagonistka Večerje po ameriško 20-letno dekle brez življenjskih ambicij, Patty, ki pomaga glasbeniku Simonu na begu pred policijo. Med njima se razvije nenavadno, a surovo in celostno razmerje. Pankerska Bonnie in Clyde v iskanju prostora, ki bi ju popolnoma sprejel, poveže občutek odtujenosti v domačem okolju in ljubezen do glasbe. S pomočjo slednje si razlagata občutke, ki jih nista zmožna ubesediti.

Pank se kot osrednji motiv filma spreminja, razvija in postaja intenzivnejši. Najbolj izrazit je, ko se Patty in Simon otreseta družbenih okov, sprejmeta bolečine, pred katerimi sta bežala in posledično sebe kot celoto. Razvoj likov in glasbe privede do katarzične svobode. V nepredvidljivem in kaotičnem ritmu je mogoče zaslišati vedno več usklajenosti, harmonije, ko postajata Patty in Simon bolj samozavestna. Njuno samozavest je mogoče prepoznati v trenutkih, ko se prej uporniška zvočna podlaga, ki se je povezovala z občutki nemoči in agresije, stopnjuje v prizorih, v katerih nemoč ni več navzoča. Na koncu ostane le še harmonična čista glasba, ko se Patty in Simon uskladita v trenutku popolne ranljivosti in skupaj napišeta pesem.

Avtor precizno razgali ameriško družbo, ki jo zaznamuje obsedenost z idejo o idealnem življenju. Z lahkotnim humorjem tako spretno razbija tabuizirano temo.