Sen idilične Nemčije
Spanec (Schlaf, 2020), celovečerni prvenec nemškega režiserja Michaela Venusa, je srhljiv sen na meji med podzavestjo in realnostjo Marlene, ki jo nočne more spremljajo že od otroštva. Ponavljajoče se sanje jo privedejo v dolino Stainbach, kjer poišče hotel, stalno lokacijo njenih sanj. Kljub prepričevanju hčere Mone, da naj pozabi na te sanje in raje poišče pomoč psihiatra, hotel obišče. Razgaljati se prične dolgotrajna družinska travma, ki mati in hčer povezuje s tem nemškim podeželjem.
Marlenine moraste blodnje se ob prihodu ojačajo in po hujšem napadu v komi pristane na psihiatričnem oddelku v bolnišnici. V prizorih blodenj se njeno telo začne krčevito upirati – gibi rok so sunkoviti, napetost telesa se izriše v posameznih detajlih. Podobno je Stainbach usoden za Mono.
Zaradi hospitalizacije matere se Mona nastani v bližnjem hotelu, kjer jo lastnika Otto in njegova žena Lore toplo sprejmeta. Zaradi psihološkega pritiska situacije, tudi Mona pade v srhljivi trans. Tako spozna materine strahove in skrivnostno žensko, ki se prikazuje tudi Marlene.
Dogajalni prostor spominja na kraje iz knjig Stephena Kinga, ko začne Mona med bivanjem v tem skrivnostnem, skoraj povsem praznem hotelu, imeti privide samomorov s te lokacije. Kingov vpliv izgine, ko se razgrne resnica o Ottovih vizijah prenove hotela in Nemčije. Žrtev Ottovega požrtvovalnega patriotizma je bila tudi neznana ženska iz Marlelinih in Moninih sanj, za katero se izkaže, da je njuna mati in babica.
Spanec je kompleksna srhljivka, ki se počasi sestavlja. Avtor ustvari srhljivo in napeto vzdušje z enigmo pripovedi o intenzivnih psiholoških stanjih in duševnih medgeneracijskih razmerjih, ki jih je zaznamovala preteklost. Breme preteklosti nosijo predvsem ženske.