Ritmičnost boja
Nori samuraj Musashi (Kyô Musashi, 2020), samurajski film Yûji-ja Shimomura, je oda virtuoznosti legendarnega mojstra Musashija. Glavnino filma predstavlja 77-minutni kader, v katerem se Musashi spopade s 400 nasprotniki. Preostanek sta prolog in epilog, ki boj umeščata v kontekst.
Takšna delitev filma vzpostavi Musashijevo prepričanje, da samuraj živi, da se bori in se bori zato, da zmaga. Dolžina boja filmu omogoča prikaz navidezno neskončne mase nasprotnikov in vpelje samurajev avtomatizem. Čeprav spremlja dvoboj za dvobojem, je brutalnost teh neizrazita. Pobijanje se spremeni v gibanje in boj prej spominja na ples, ki vznika iz gibov, ritma premikov in menjav ter kompozicije nasprotnikov, v katerega se z dinamičnim gibanjem vključuje tudi kamera. Trajanje kadra in relativno nerazgibano dogajanje v kontekstu razvijanja zgodbe zahtevata poseben način gledanja, kajti pomen in težo, ki ju ima navadno znotraj filma zgodba, tu prevzame koreografija. V skladu s tem je dolžina časa odmerjenega boju, vključno z določeno mero repetitivnosti, ki se neizogibno pojavi, smiselna in nujna.
Zaradi golega opazovanja, ki ga omogoča film, boj izgubi moralno razsežnost in izniči pomen strani (dobra-slaba), ki se vzpostavijo v prologu. Film namreč uvede z Musashijevimi nasprotniki, rodbino Yoshioka, ki čakajo na njegov prihod. S slednjim jih preseneti tako, da z drevesa skoči na najmlajšega člana družine in ga pokonča, s čimer v trenutku vzbudi odpor. A ta v 77-minutnem kadru postopoma izgine. Zdi se namreč, da kamera prestopi na Musashijevo stran. V nasprotju s prologom, kjer ga kamera snema od daleč in prikazuje kot vsiljivca, mu v boju kamera sledi in ga snema od zadaj, kar omogoči, da se lažje postavimo na njegovo stran. K slednjemu pripomore tudi dejstvo, da v dolgem kadru predstavlja edino oprijemljivo stalnico in torej edino osebo, v kateri se lahko udomačimo za dalj časa.
K slednjemu pripomore dejstvo, da sta Musashijeva utrujenost in komaj zaznavno nihanje koncentracije, ki ju z rahlim zamegljevanjem in gibanjem zrcali tudi kamera, pristno igralčeva. S tem se vzpostavi povezava z Musashijevim doživljanjem boja, ki ga po eni strani počloveči, po drugi pa izostri njegovo prepričanje, da je boj neizogiben. Tako sčasoma prek poistovetenja z njim spet prevlada občutek ritmičnosti dogajanja in občutek trajanja.