Srhljiva podeželska idila

Spanec (Schlaf, 2020) Michaela Venusa skozi preplet realnosti in sanj odpira nekatera družbena vprašanja nacistične Nemčije in kot antiteza nekoč zelo priljubljenega žanra heimat filma1 kritizira naklonjenost nacizmu, za katero se zdi, da se je ohranila ravno v zatišju malih podeželskih vasi, ki jih heimat opeva.

Korenine heimata najdemo že v obdobju nemškega nemega filma, Arnold Franck v svojih gorskih filmih recimo raziskuje povezavo med naravo in misticizmom.2 V 40. letih prejšnjega stoletja se iz občudovanja Alp oblikuje žanr, ki skozi idiličen prikaz nemškega podeželja, najpogosteje gor, schwarzwaldskega Črnega gozda ali Lüneburške resave, obravnava prijateljski, družinski ali romantični odnos. Filme običajno zaznamuje sentimentalnost, očitno je nasprotje med dobrim in zlim, ideja temelji na moralnem nauku. Tematika sčasoma postane kompleksnejša – v povojnem obdobju se avtorji ukvarjajo s posledicami vojne, razseljenostjo nemškega prebivalstva, kasneje pa tudi z modernizacijo in družbenimi spremembami.3

Venus deloma sledi konvencijam žanra: dogajanje postavi v podeželsko mestece Steinbach, v katerem odigra osrednjo vlogo hotel Sončni grič. Urejen interier hotel v oker in rjavih odtenkih deluje prestižno, a celostni izgled s pridihom mode 70. let prejšnjega stoletja izdaja, da so zlata leta že dolgo mimo. Motiv idile spodkoplje srhljiva atmosfera, ki jo ustvarjajo odsotnost gostov in nenavadna upravitelja: hladna Lore in pretirano prijazen debelušni Otto. Svoje skrivnosti skrivata za fasado uspešnega para, ki želi hotelu in mestecu i povrniti preteklo slavo na temeljih »pravih nemških vrednot«.

Tako kot zgodnji heimat filmi Spanec tematiko nacizma obravnava skozi odnose. Družinsko travmo uporabi za prikaz družbenega izključevanja – glede na maloštevilnost prebivalstva in trdne vezi med vaščani, se zdi, da je bilo to še posebej okrutno na podeželju. Še vedno prisotno sovražnost nakaže tudi prizor v krčmi, v katerem gostje ob vstopu protagonistke Mone takoj utihnejo in se obrnejo proti vratom. Monina mama najde hotel v turističnem prospektu. Ker gre za kraj iz njenih nočnih mor, se odpravi tja in tam doživi panični napad. More se preselijo tudi na Mono. Hitri rezi in sunkovita montaža jo odpeljejo globoko v sanje, vrtoglavi spust nakazuje tudi prizor paničnega teka po zavijajočih stopnicah iz hotela globoko v gozd, kjer v odmevu zasliši neznano ime Trude …

Motiv nacizma deluje kot vezivno tkivo za razrešitev oz. razlago dogodkov. Film ga vpelje šele ob razodetju na koncu – Trude, hčer Poljakinje in Nemca, so umorili, ker je z nacistom Ottom (upraviteljem hotela) spočela nezakonskega otroka. Vzporedna montaža ob razkritju uganke prikaže še nacistično konferenco v hotelu, o kateri pred tem sploh ni govora. Čeprav gre za enega najtemnejših obdobji nemške zgodovine, film z reduciranjem na iskanjem krivca v nacizmu deluje prepoenostavljeno. Izbira nacističnih privržencev na konferenci, ki so predvsem starejši moški, se zdi nepremišljena, saj je bolj zaskrbljujoča porast neonacizma med mladimi. 

1. Hunter, Allan. 2020: »‘Sleep’: Berlin Review«. Dostopno na: https://www.screendaily.com/reviews/sleep-berlin-review/5147327.article; pridobljeno: 13. 6. 2021.
2. Kürten, Jochen: 2018: »’Heimat’ films: How German perspectives on home have changed«. Dostopno na: https://www.dw.com/en/heimat-films-how-german-perspectives-on-home-have-changed/g-43097336; pridobljeno: 13. 6. 2021.  
3. 2021: »Heimatfilm«. Dostopno na: https://en.wikipedia.org/wiki/Heimatfilm; pridobljeno: 13. 6. 2021.