Helena Blagne, Zastava 101 in Jožica

Jožica, subjekt filma z istoimenskim naslovom, je ekscentrična starejša gospa, ki s svojim lahktonim in vedrim odnosom do življenja izzove stereotipe o upokojenskem življenju. Čas si krajša z imitacijo Helene Blagne, orientalskimi plesi in norim oblačenjem.

Njena privlačna osebnost je v filmu predstavljena skozi intervju, obogaten z zrežiranimi prizori njenega plesa in poziranja – to zamegli mejo med dokumentarnim in igranim. Avtorica filma, španska režiserka Elena Chiechio, je razgrnila ozadje ustvarjalnega procesa.

Ostrenje pogleda: Kako in kje ste spoznali Jožico?

V našem bloku živi starejša gospa, Jožica, za katero se mi je že nekaj časa dozdevalo, da je zanimiv lik, a je zaradi jezikovnih ovir nikoli nisem uspela spoznati. Zato sem na delavnici prosila svoje sodelavke, če bi mi lahko, samo za teden snemanja, pomagale pri komunikaciji. Želela sem jo snemati, ker sem čutila, da ima v sebi neko zgodbo. Ta njena zgodba ni v resnici nič posebnega, a ravno to je tisto, kar me je privlačilo. Celo življenje je delala v neki ‘jebeni’ tovarni, čeprav se je v življenju želela ukvarjati s povsem drugimi rečmi. In zdaj na stara leta uživa življenje, kot se ga le da.

Jožica v filmu daje vtis, da svojo zgodbo rada deli. Čigava ideja so kostumi?

Kostumi so popolnoma njena zasluga (smeh). Kar sama se je ponujala: ‘Lahko se napravim v to in še to in tisto,’ jo je bilo pogosto slišati. Naposled nam je razkrila še, da impersonira Heleno Blagne. Seveda nisem vedela kdo to je, a Jožica je vztrajala, da moramo posnetke njene impersonacije pustiti v filmu ‘za Slovence’ (smeh).

Vidimo tudi več segmentov, kjer Jožica govori o svojem avtu ali pa se z njim vozi oziroma ob njem pozira. Zakaj se je vam (in Jožici?) zdel avto tako pomemben?

Že od samega začetka nam je bilo jasno, da je njen avto simbol za njeno samostojnost in neodvisnost. Že nasploh je ena izmed stvari, ki sem jih opazila v Sloveniji, to, da kljub temu, da je država res majhna, traja potovanje od mesta do mesta z javnim prevozom celo večnost.

Kaj pa struktura in izgled filma? Bi kaj želeli izpostaviti?

Sprva sem poznala samo njen zunanji izgled, ne pa nje kot osebe, zato sem na začetku zares vedela le, da želim, da ima stil filma v svoji zmesi elemente estetike VHS posnetkov, in da vsebuje elemente, ki so skoraj fantazijski. Če konkretiziram: vsi prizori, razen tistega, kjer govori neposredno v kamero, so zaigrani, postavljeni. Z Jožico smo opravili enourni intervju, ki smo ga nato razporedili čez film in dodali k bolj fantazijskim prizorom, kjer nas Jožica zabava z raznimi kostumi in opravami. Tri glavne Jožice, ki hkrati simbolizirajo njen prosti čas, so bile slovenska narodna noša, Helena Blagne in pa orientalska plesalka.

Zazdelo se mi je, da je edini bolj žalosten trenutek v filmu, ko Jožica spregovori o svoji materi.

Da. Ko želiš povedati življenjsko zgodbo, ta ne more biti samo smešna in zabavna, saj lahko v tem primeru začne publiko hitro dolgočasiti. Sploh pri dokumentarih portretih moraš v subjektih najti kontrast in ugotoviti, kaj je njihov osebni boj. Za Jožico smo ugotovili, da je njena osebna borba, da je celo življenje živela za službo in obveznosti z malo prostega časa. Drugo bitko predstavlja njen odnos do pokojne matere. Sprva nas na primer sploh ni želela spustit v svoje stanovanje, ker je bilo to polno materinih reči.

V filmu Jožico spoznamo kot zelo svobodno osebo.

Sedaj se zdi iskreno srečna. Je prava zabavljačica, kot nekakšen klovn.
Povedala nam je, da na televiziji nikoli ne gleda dram ali akcijskih filmov, rajši se drži komedij, saj nima več časa za žalostne in obremenjujoče teme.
Seveda je imela tudi temačna obdobja. Pravi, da se je po svojih 45 letih dela v tovarni popolnoma odklopila od sveta. Nikogar ni poslušala, izogibala se je hrupa in glasne glasbe, saj je bilo v tovarni tako bučno, da je nujno potrebovala odmor. Njen prvi mož je umrl, drugi pa je bil alkoholik in jo je varal. V ozadju je brez dvoma neka bitka in žalost.
Po tem pa se je vrnila z novo energijo. Kot je povedala v filmu, rada osrečuje ljudi in jih spravlja v smeh. A zabavljačica je bila vedno, tudi v tovarni so jo tako poznali. Zdi pa se mi, da se je tako držala tudi, ko ji je bilo težko. Njenemu drugemu možu ni bila všeč njena ekstrovertiranost. Pogosto jo je svaril, da se ljudje smejejo njej, ne pa z njo. A to je ni ustavilo – tudi takrat je bila zabavna, glasna in se trudila ljudi spraviti v smeh.

Marsikaj od tega v filmu ne izvemo. Kako to?

Jasno je bilo, da bi lahko tako velika luknja v filmu bila problem, saj lahko film izpade površinski ali zaigran. A film se je tako izšel, saj lahko gledalec dopolnjuje in več razmišlja o Jožici. Ni se nam zdelo nujno razlagati vsega – njeno žalostno plat pokažemo, a le kolikor se nam zdi nujno.

To ni vaš prvi film. Je znatno drugačen od ostalih?

Posnela sem dva kratka igrana filma. Enega za diplomo – pripovedujo zgodbo o eni noči 4 najstnikov. Nič se zares ne zgodi. Poleg tega sem naredila tudi en eksperimentalen film.

Dokumentarca se nisem lotila še nikoli prej, najbližje sem mu prišla z naturalistično igro, naturščiki, naravno svetlobo itd.

Vam je bilo ustvarjanje dokumentarca zanimivo? Se ga boste še kdaj lotili?

Ja, bilo je zelo zanimivo. Trenutno delam na dokumentarcu o ‘underground’ elektronski sceni v Sloveniji. To pa se mi zdi veliko bolj zahtevna naloga. Sodelovalo bo več ljudi, ki bodo imeli različna mnenja. Zgodovinska plat je seveda objektivna, a ko poskušaš zajeti ‘sceno’, moraš iti v različne prostore in med različne ljudi. Kot režiserka pa se ne želim postavljati na nobeno stran, želim biti objektivna – zaradi števila perspektiv pa bo to zelo zahtevno.

V kolikšni meri se vam zdi objektivnost sploh možno doseči?

Težko je, saj iz kopice posnetkov nastane film šele ob montaži. Pri dokumentarcu načeloma posnameš vse in upaš, da si ujel kaj zanimivega. Objektivnosti se približaš tako, da le prikažeš, brez sodbe. A takoj ko se lotiš izbiranja zanimivih delov, se opredeliš. Nikoli torej nisi popolnoma objektiven, lahko pa se temu približaš.

Je še kaj kar bi radi povedali?

Res sem hvaležna, da nam je celotno zadevo, vključno s snemanjem, pogovorom, intervjuanjem in montiranjem, uspelo izvesti v pičlem tednu. Veliko zaslug za to gre zagotovo tudi kar Jožici sami, saj je bila ves čas snemanja zelo energetična, komunikativna in vesela, da lahko pove svojo zgodbo. Iz nje ni bilo treba vleči prav ničesar. Še ena stvar, ki bi jo rada izpostavila, je, da smo se v filmu potrudili obdržati samo bistveno.

Hvala za vaš čas, in vso srečo pri novem dokumentarcu!