In takrat je riba umrla…

Slovo (Leon Vidmar, 2016). V kopalniški kadi, polni vode, leži osamljen mladenič, ki obuja trenutke, ko je s svojim dedkom še pred nekaj leti lovil ribe v manjšem ribniku. Daljni, a še vedno močni spomini se mu kaj kmalu pridružijo pri njegovi osamljenosti v kopalnici in mu pokažejo, kaj mu je pravzaprav manjkalo.

Animirani film zelo spretno povezuje spomine z realnostjo tako, da prikaže v flashbacku vse stvari in ljudi, ki so mu kaj pomenili in jih prostorsko iz preteklosti naveže/poveže v sedanjost (npr. ko v spominu dedek zasuče ribiško palico in po nesreči poreže protagonistovo brado, ki začne krvavet. Dogajanje preskoči v sedanjost, torej v kopalnico, kjer protagonist opazi teči kri iz brade na enakem mestu). Mladeniča vse bolj preplavljajo spomini, ki bolj in bolj prehajajo v sedanjost, protagonist ujame ribo v kadi, dedek in mlajši protagonist se že pojavita na robu kadi, kopalnica potone v ribnik itd. K napetosti pripomore izvrstna glasba v ozadju, ki dreza gledalca z veliko poudarjenimi agresivnimi notami, ki narekujejo ritem filma. Fotografija igra veliko vlogo pri prikazu samega ambienta, torej razliko med temačno, osamljeno kopalnico in prijetnimi spomini, polni izstopajočih barv. Že sama estetika filma je navdihujoča in privlačna, predvsem zaradi močno karikiranih karakterjev z bujnimi očmi, ki bolj kot sedanjost, gledajo v preteklost.