In vendar se vrti!

V Kavalkadi (Cavalcade, 2019) Johann Lurf na gladino nočnega gozdnega potočka postavi vodno kolo in vanj usmeri stroboskopsko luč, ki na površino kolesa projicira koncentrične vzorce. Postopno hitenje kolesa na vodi ustvarja razločno žuborenje, ki se zliva v zvok pretakanja potočka, v ozadju pa brneči mehanizem poganja kolo, ki z zaslepljujočo lučjo in hipnotičnimi vzorci ustvarja zavajajočo jukstapozicijo. Film je posnet na 35-mm traku in z uporabo različnih tehnik dokazuje vrednost filmske umetnosti – možnost spremembe percepcije resničnosti. 

Lurf je za Kavalkado zgradil vodno kolo s premerom 150 cm, ki predstavlja glavni objekt pogleda. Ta fizična instalacija, ki se nujno in večinoma nerazločljivo spaja z delom hipnotične projekcije je eden izmed elementov, ki jih Lurf uporabi v kombinaciji z naravnimi zvoki okolja in sinhronizacijo stroboskopske projekcije s 35-mm kamerami. »Vsakič, ko se filmski trak prekine, da posname sliko stroboskopska luč navidezno zamrzne gibanje vodnega kolesa – odkriva njegove gibljive vzorce in ustvarja iluzijo vzvratnega gibanja in mirovanja – s čimer nasprotuje dejanski hitrosti.«1 Celoten film se odvije v eni kader-sekvenci, ki prizemljuje in sili v globoko stanje zamaknjenosti, zaslepljeno z vzorci klasične hipnoze.  Avantgardni avtor se v svojih filmih posveča razkrivanju zapletenosti premikajočih se slik in percepcije, kar je pokazal že v ☆ (2018) z delci klasičnega filmanja – podob idiličnega zvezdnatega neba. Tokrat pa je z objektom prvič direktno interveniral v fizični prostor in ustvaril dvojno optično iluzijo.

1. Young, Neil. 2019: »Cavalcade«. Dostopno na: https://lightcone.org/en/film-12206-cavalcade; pridobljeno 20. 8. 2020.