Intervju z Rastkom Ćiričem

Kakšni so bili vaši začetki v animaciji?

Diplomiral sem leta 1979 na Akademiji likovnih umetnosti v Beogradu. V času magistrskega študija na isti akademiji je pionir srbskega animiranega filma Nikola Majdak osnoval oddelek za animacijo na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu. Ker na fakulteti ni bilo risarjev in ilustratorjev, je vprašal slikarja Bogdana Kršića, ali pozna koga, ki bi bil zainteresiran za sodelovanje pri novonastalem oddelku za animacijo. Tako sem se odločil, da v okviru magistrske naloge naredim animirani film.

Dokumentarni film prikaže stvarnost, igrani film jo simulira, animirani film pa pripada fantaziji in v tem pogledu ustvarjalcu dopušča več svobode.

Rastko Ćirić

V čem je prednost animiranega filma?

Pomembno je, v kakšnem kontekstu in odnosu do česa gledamo na animirani film. Treba je razlikovati med značilnostmi dokumentarnega, igranega in animiranega filma. Dokumentarni film prikaže stvarnost, igrani film jo simulira, animirani film pa pripada fantaziji in v tem pogledu ustvarjalcu dopušča več svobode.

Katero obdobje v bivši Jugoslaviji bi označili za zlato obdobje animiranega filma?

V Jugoslaviji je animirani film kulminiral z Zagrebško šolo risanega filma. Zgodovina jugoslovanske animacije je izjemno zanimiva. Prva animirana filma – šlo je za reklami – sta bila posneta leta 1925 in 1928. V srbski prostor sta animacijo prinesla Vera in Ljubiša Jocić z lutkovnim filmom Pionir in dvojka (Pionir i dvojka, 1949). V petdesetih letih so prevladovali lutkovni filmi, v šestdesetih, natančneje leta 1963 s prvima profesionalnima risanima filmoma Čovek od krede in Solista Nikole Majdaka, pa se je postopoma zgodil prehod na risano tehniko. S tem se je začela kontinuirana produkcija, ki traja še danes. Kakorkoli, preveč posplošeno bi bilo neko obdobje označiti za zlato, to je relativno vprašanje in osebna preferenca. Gotovo pa je, da ga ni bilo v devetdesetih, ki bi jih lahko označili za ‘blatno obdobje’. (smeh)

Kako bi opisali razvoj jugoslovanskega animiranega filma?

Vse se je začelo v Zagrebu, kjer so konec petdesetih let predvajali predvsem Disneyjevo produkcijo, nato pa so se producenti osredotočili na snemanje umetniških in 2D filmov ter posebno pozornost namenili vizualni plati animacije.

Zagrebška šola je močno vplivala na srbski prostor. Leta 1961 je Dušan Vukotić za film Surogat (1961) dobil oskarja za najboljši kratki animirani film. Dve leti kasneje pa so v Beogradu začeli s produkcijo risanih filmov, ki je trajala do devetdesetih let. V času razpada Jugoslavije pa je zašla v veliko krizo. S tem se je končala tudi Zagrebška šola animacije, kot smo jo poznali.

Kakšnih tematik so se v svojih filmih dotikali jugoslovanski avtorji?

Animatorji so večinoma ustvarjali filme s simboličnimi, alegoričnimi zgodbami, interpretacija je bila pogosto odvisna od zanimanja in prepričanja gledalca.

Kaj menite o sodobni produkciji?

Vsi smo si opomogli od devetdesetih, od vojne in ostalih neumnosti … Danes je produkcija raznolika, kar odraža tudi Animateka, ki prikaže tudi veliko filmov s področja nekdanje Jugoslavije. Avtorji ne izhajajo več iz stare zagrebške šole, temveč večinoma iz zasebnih produkcijskih hiš.

Nekoč je bila produkcija animiranih filmov v Beogradu izjemno draga, danes se stanje izboljšuje, deležna je tudi večje finančne podpore. Nekoč je produkcija izhajala iz fakultet, kjer so študenti brezplačno ustvarjali filme.

Bi na letošnji Animateki kaj izpostavili?

Na festivalu sem si ogledal celoten tekmovalni program. Najbolj mi je bila všeč Nočna ptica (2016) Špele Čadež. Imel sem to čast, da sem lani, v času njenega nastajanja, obiskal njen studio.