Izguba jaza zavoljo nadzora nad drugim

Ideja umskega upravljanja in nadzorovanja drugega ni nekaj novega. Po besedah Brandona Cronenberga, avtorja filma Polaščevalka (Possessor, 2020) in sina slavnega Davida Cronenberga, je dejanske možnosti nadzorovanja že v 50. letih prejšnjega stoletja raziskovala tudi znanost.1 Yaleski nevroznanstvenik José Manuel Rodríguez Delgado je recimo preiskoval, kako z električnimi impluzi stimulirati možgane. Ni manipuliral le s fiziološkimi odzivi telesa, kot je recimo vzbujanje občutka lakote, posameznika je pripravil do tega, da so ga prevzela čustva, kot so groza, poželenje, blaženost, na obraze testirancev je zvabil tudi nasmeh in režanje.2

Podobne odzive električni valovi sprožijo v uvodni sekvenci Polaščevalke, v kateri se protagonistka Tasya Vos v telesu hostese pripravlja, da bo izvršila umor po naročilu. Zaplete se pri zapuščanju telesa, pri čemer mora gostiteljico, s katero umsko upravlja prek vsadka v možganih, pripraviti do samomora. Vos vajeti spolzijo z rok.

Polaščevalko prevevajo razmerja moči in motiv nadzora. Najbolj očiten primer slednjega je Vosin poklic prestižne morilke, ki se s pomočjo nevroznanstvene tehnologije polasti telesa drugega, ga nadzira in zmanipulira v naročen umor in samomor. Najemajo jo lastniki in dediči velikih korporacij, med njimi je tudi Zoothrough, ki služi z zbiranjem podatkov. Z njo Cronenberg poda kritiko velikih korporacij, kot je recimo Google, ki svoje navidezno brezplačne spletne platforme izkorišča za masovno zbiranje podatkov za nadzor ali profit, pri čemer avtor izhaja iz Snowdnovega razkritja nadzorovanja posameznikov s strani Ameriške agencije za nacionalno varnost.3 Razmerja moči zaznamujejo tudi vizualno plat filma. Premoč korporacije nad posameznikom se kaže v ravnih linijah visokih nebotičnikov, v čistih, že skoraj sterilnih interierjih in hladnih barvah, ki so pravo nasprotje »rudnikom«, rjastim prostorom, v katerih najnižji sloj delavcev po računalniških in mobilnih kamerah zbira podatke o produktih, kot je recimo vrsta zaves, ki jih ljudje uporabljajo. Prav nasprotno domovanje lastnika podjetja, med drugim Vosine tarče, s štukaturami, marmorjem in bogatimi bidermajerskimi zavesami spominja na dom aristokrata. 

V primerjavi s hladnim korporativnim ozračjem vizualno izstopajo prizori Vosinega izgubljanja nadzora nad gostiteljem, ki jih zaznamujejo dvojne, trojne ekspozicije z žarečimi rdečimi in rumenimi odtenki, v katerih se izrisujejo podobe spominov in trpljenja pri boju za premoč nad telesom. Zapomnljiv pa je tudi prizor Vosinega prehajanja v telo gostitelja, ki je prikazano skozi animacijo topljenja in stapljanja voščenih lutk. 

Vos postopoma izgublja identiteto, kar je posledica njenega poklica – je kameleon, ki pa jo po besedah njene šefinje lahko iztiri misel na zasebno življenje, ljubezen, družino. Izguba nadzora je pogojena z izgubo lastne identitete in zdi se, da njena naloga postopoma izgublja primarni namen. Vos se iz plenilca sprevrne v tarčo. Naloga postane dokončna izguba svoje identitete, kar predstavlja zadnjo stopnjo na poti do popolne hladne morilke. Vos postane le še orodje v boju mogotcev za premoč.

1. Web, Beth. 2020: »’Possessor’ director Brandon Cronenberg: ‘I’m not interested in legacy’«. Dostopno na: https://www.nme.com/features/film-interviews/brandon-cronenberg-possessor-legacy-2827008; pridobljeno: 9. 6. 2021.
2. Horgan, John. 2017: »Tribute to Jose Delgado, Legendary and Slightly Scary Pioneer of Mind Control«. Scientific American. Dostopno na: https://blogs.scientificamerican.com/cross-check/tribute-to-jose-delgado-legendary-and-slightly-scary-pioneer-of-mind-control/; pridobljeno: 9. 6. 2021.
3. Harper, Rachael. 2020: »Possessor: Interview with Brandon Cronenberg«. SciFiNow. Dostopno na: https://www.scifinow.co.uk/interviews/possessor-interview-with-brandon-cronenberg/; pridobljeno: 9. 6. 2021.