Izraz doživljanja sveta skozi animacijo
Volčja hiša (La casa lobo, 2018) je film o ženski, ki pobegne iz nemške sekte in kolonije1 v Čilu in se pred volkom zateče v hišo sredi gozda. Kot povesta režiserja Cristóbal Leónin in Joaquín Cociña, je njun prvi celovečerec (skupaj sta pred tem sodelovala pri štirih kratkih animiranih filmih) pravljica, katere namen je indoktrinacija prebivalcev kolonije, da ne bi iz nje pobegnili.
Uvodno sekvenco filma odpre moški glas pastirja, prebivalca komune, v off-u, ki ob zbledelih in spraskanih posnetkih podeželskega življenja pripoveduje o spokoju življenja v komuni in posvari pred napakami deklice, ki je iz komune pobegnila. Pastir napove preostanek filma, posnet v tehniki stop animacije. Gre za film iz arhiva kolonije.
Ko se glavna junakinja Maria počasi razgleduje po hiši, se na stenah začnejo izrisovati podobe – tako nje same, kot tudi predmetov, ki jih najde v hiši. Njena podoba, naslikana na steno, odpre omaro in iz nje vzame tetrapak mleka, izza katerega prigomazijo ščurki. Podoba junakinje spolzi na tla in se zgosti v krog na sredini, iz katerega zraste figura, izdelana iz papirja in lepilnega traku.
Glede na to, da je pogled kamere večkrat enačen s pogledom Marie, lahko razumemo slike po stenah in izgradnjo figur kot njeno dojemanje sveta – ona slika po realnem, v njem ustvarja podobe. Pogled junakinje torej sproža in vodi dogajanje. To odraža predvsem prizor, ko iz človeku podobnih bitij s prašičjo glavo ustvari človeka, ki ju poimenuje Ana in Pedro. Šele ko se kamera – sedaj kot pogled Marie – obrne proti vsakemu izmed bitij, se njuni glavi preoblikujeta v človeški. Notranjost prostora je prelepljena z lepilnimi trakovi, ki se ob zasuku kamere na eni strani odstranjujejo, na drugi pa se tvorijo nove oblike.
V Mariin varen prostor, notranjost hiše, večkrat vdre volk: na stenah se pojavi veliko oko, zasliši se renčeč glas. Ko volk postane del njene zavesti, se Maria ustraši, njena lutka v prostoru se razgradi, papir in lepilni trak se odlepita in spolzita na tla ter se prelijeta v podobo na steni. Kot pove sam naslov, je njena hiša volčja – v hiši (in s tem tudi v Mariinem doživljanju, zavesti) je ne glede na njen trud vseskozi prisoten volk, nevarnost, ki jo plaši. Barve so vse temnejše, motivi temačnejši. Podoba Pedra je večkrat omejena le na velikansko glavo, iz katere izteka črna sluz, in dlani, ki surovo premikajo predmete po prostoru. Maria zaradi preteče nevarnosti izgublja nadzor nad ustvarjeno realnostjo in na koncu izgubi celo nadzor nad Ano in Pedrom, bitjema, ki ju je sama ustvarila.
Dogajanje v »arhivskem« delu filma zaključi glas pastirja, ki pove, da so prebivalci komune Mario kljub vsemu našli in jo vrnili domov. Konec filma za kolonijo pomeni ponovno vzpostavitev reda. V njeno življenje je povrnjena varnost, saj jo v koloniji, tako fizično kot psihično, pozdravijo, po okrevanju pa skrbi za otroke. Vendar pa podatek, da je glas volku in pripovedovalcu posodil isti igralec, ponuja še drugo interpretacijo. Grožnja volka ni nujno grožnja zunanjega sveta, pred katerim želi posvariti kolonija, ampak je lahko grožnja kolonije same, ki vdira v vsako poro njenega bita.
- Avtorja sta navdih za film dobila pri zloglasni nemški koloniji na jugu Čila z imenom Colonia Dignidad, ki jo je med letoma 1961 in 1996 vodil Paul Schäfer. Po preiskavah Amnesty International in čilenskega Poročila nacionalne komisije za resnico in spravo (ang. Rettig Report, uradno The National Commission for Truth and Reconciliation Report – ta je preiskovala kršitve človekovih pravic, ki so se končale s smrtjo, v letih vojaške diktature Augusta Pinocheta) je Colonia Dignidad med drugim sodelovala s čilensko tajno policijo kot center za mučenje.