Julio v krempljih sistema

Julio je reven fant s podeželja, ki se je v velemesto odpravil iskat svoje izginulo dekle. Slednjo so z obljubami zvabili iz domače vasi, po prihodu v mesto pa se je za njo izgubila vsakršna sled. V uvodnem prizoru se pogled iz širokega posnetka množice s sunkovito povečavo osredotoči na protagonistov obraz. Lino Brocka, režiser filma Manila v krempljih luči (Manyla sa mga Kuko ng Liwanag, 1975) tako že ob začetku filma poudari posameznikovo doživljanje sistema, ki ga vedno bolj zatira.

Da bi v tem sistemu preživel, mora Julio opravljati različna mizerno plačana gradbena dela za goljufive poslovodje ali pa zaslužiti s prostitucijo. Kruta realnost bedno plačanih delavcev je izražena s prizori v klavstrofobičnih in temačnih barakah za prenočevanje. Vseeno pa prizore njihovega počitka med delom prikaže z bolj odprtimi in svetlimi prizori. Med počitkom se zabavajo z drugimi aktivnostmi, na primer s petjem in igranjem z deščicami. Tako avtor loči njihovo ujetost v sistem od prostega časa, ki predstavlja začasne pobege iz krivičnega delavskega vsakdana.­­­ Kljub različnim prikazom bede v filmu, posamezniki med seboj delujejo solidarno, pomagajo si, posojajo si denar ter se spodbujajo.

Pri odnosih z neznanci Julio ohranja zadržan povešen pogled, čustva pa vedno skoraj popolnoma potlači (na primer nelagodje pri prostituciji). Svoje dekle po mesecih iskanja izsledi v hiši nekega bogataša, kjer pa lahko zgolj ob večerih od daleč opazuje njeno silhueto. Njegova nemoč je še dodatno poudarjena s hitrim prehajanjem med obrisom figure dekleta na oknu in velikim planom fantovega obupanega in prepotenega obraza. To je tudi edinkrat, ko vidno izrazi čustva.

Kot pripadnik najrevnejšega sloja ima pri reševanju svoje ljubezni zvezane roke. Policija ukrepa zgolj ob podkupnini, bogataš pa je v nasprotju z njim zelo vpliven človek. Ko se na koncu filma odkrito upre sistemu ter vzame pravico v svoje roke, se ravno običajni ljudje, kakršen je sam, spravijo nadenj in ga pogubijo.