Nasilna dvojnost
Da režiser S. Craig Zahler do B-filmov goji posebno naklonjenost, se kaže že v njegovem prvem celovečernem filmu Bojna sekira (Bone Tomahawk, 2015), kjer se pokloni vesternom iz 30. let prejšnjega stoletja, za film Ravs v zaporniškem krilu (Brawl in Cell Block 99, 2017) pa navdih črpa pri grindhousu iz 70. To sprva sicer ni očitno, saj si dvourni film vzame skoraj polovico časa, da izriše ozadje zgodbe.
Bradley Thomas preživlja najslabši dan svojega življenja: potem ko izgubi službo, doma izve še za ženino nezvestobo. Odločen, da bo odslej bolje, začne delati kot kurir kriminalne združbe. Osemnajst mesecev kasneje se zdi, da so se mu uresničile ameriške sanje – iz delavske soseske je prilezel do vile, pred katero sta parkirana prestižna avtomobila, z ženo nestrpno pričakujeta prvega otroka … a nato se zalomi. Da bi zaščitil svojo družino, se mora Thomas infiltrirati v enega najbolj varovanih zaporov, kamor lahko pride le, če nasilno krši vsa pravila. S tem stopi na pot brez rešitve.
Če se je Vince Vaughn v filmskem svetu uveljavil predvsem kot igralec, ki »blesti« v hollywoodskih romantičnih komedijah, se je v zadnjih letih začel pojavljati v drugačnih vlogah – v drugi sezoni Pravega detektiva (True Detective, 2014– ) je upodobil mafijskega podjetneža Franka Semyona, v Grebenu rešenih (Hacksaw Ridge, 2016) igra avtoritarnega narednika Howella. A nič ni nakazovalo tako radikalne spremembe v igralčevi karieri. Z interpretacijo Bradleya Thomasa Vaughn postreže s svojo verjetno najboljšo predstavo doslej. Za brezizrazno mimiko, ki jo v nasilnih prizorih zamenjajo bojevite grimase, se skriva kompleksnost njegovega lika, ki ga avtor razkriva postopoma, čemur botruje relativno počasen začetek filma. Na zunaj bivši boksar deluje kot hrust, ki ima več v mišicah kot v glavi, a izkaže se, da je Thomas premišljen mož, ki se zaveda posledic svojih dejanj, obenem pa je tudi izjemno ljubeč. Vse svoje delovanje usmerja v to, da bi hčeri ob rojstvu zagotovil boljše pogoje za življenje, kot jih je imel sam. Tudi ko to delovanje zahteva nasilno ukrepanje.
Naracija temelji predvsem na dialogih, ki jih prekinjajo dolge sekvence pretepov. Ekspliciten prikaz nasilja spomni na Stekle pse (Reservoir Dogs, 1992) Quentina Tarantina, a z manj krvi, saj se Zahler raje osredotoči na detajle poškodb. Najprej, ko je Thomas na svobodi in v prvem zaporu, so prizori svetlejši in barve manj izrazite, kasneje, ko je premeščen v strožje varovani zapor Readleaf, so prizori temnejši, v njih se pojavijo agresivnejše barve (npr. različni odtenki rdeče). V podobni dvojnosti je tudi Thomas, saj je ujet med tem, kar želi in mora biti.