Ko narava pokaže zobe
Avstralska kinematografija ima bogato, vendar kratko tradicijo. Veliki bum, t.i. filmska renesansa, se je zgodila pred slabimi petdesetimi leti, ko je leta 1971 avstralska vlada znižala davke za filmske ustvarjalce in uvedla R rating – klasifikacijski sistem primernosti filmov za občinstvo glede na nasilje, spolnost, zlorabljanje prepovedanih substanc, nespodobnost ipd. To je omogočilo, da so v kinodvorane prišli nizkoproračunski žanrski filmi, zlasti grozljivke, komedije ter akcijski filmi, polni krvi, golote, nasilja in norosti. Ti eksploatacijski filmi so doživeli uspeh predvsem onkraj meja svoje države, zlasti v Ameriki. Veliki navdušenec je tudi ameriški režiser Quentin Tarantino, ki je skoval pojem »aussiesploitation« (Australia + exploitation), skrajšano ozploatacija. O avstralskem novem valu 70-ih in 80-ih let je posnet dokumentarni film Ne ravno Hollywood: Divja in zamolčana zgodba o ozploataciji! (Not Quite Hollywood: The Wild, Untold Story of Ozploitation!, Mark Hartley, 2008).
Pomembno vlogo v avstralskih grozljivkah igra monstruozna pokrajina. Obstajata dva tipa takšne pokrajine: the bush (redko poseljeni gozdnati predeli v bližini mest) in outback (odmaknjeno prazno območje, kjer ni mest in drugih znakov civilizacije). Oba sta globoko zakoreninjena v avstralsko kulturo. Velikansko odprto in nedotaknjeno prostranstvo v filmih postane lik, ki se maščuje tistim, ki ga vznemirjajo.
Dolgi konec tedna (Long Weekend, 1978) Colina Egglestona je kultni primer ekološke grozljivke, ki izrabi avstralsko naravo (v tem primeru the bush) za ustvarjanje napete in grozljive filmske pripovedi. Peter in Marcia sta mlada zakonca, ki se venomer prepirata. V upanju, da bosta našla skupni jezik in se pomirila, se odpravita na podaljšane počitnice na odmaknjeno plažo. Peter se izleta neizmerno veseli, medtem ko bi Marcia vikend raje preživela s prijatelji. Napetost med njima se ves čas stopnjuje, nenavadni okoliški zvoki in skrivnostna narava pa jo še dodatno potencirajo. V zgodbo o propadajočem odnosu je subtilno vpleten problem naivnega človeškega nespoštovanja do narave. Peter v morje odmetava prazne steklenice piva, puško uporablja kot pripomoček za sprostitev, sekira je podaljšek njegovega mačizma. Marcia pri tem ni kaj boljša, navajena materialnega udobja domače hiše z insekticidom pobija mravlje ter se zapira v avtomobil. Oba sta vase zagledana, arogantna in zoprna posameznika, ki pri gledalcu težko vzbudita sočutje. Narava v filmu dobi junaško vlogo, ko stvari vzame v svoje roke in se jima maščuje za njuno neodgovorno ravnanje.
Scenarist Everett de Roche je v intervjuju1 poudaril, da je poskusil naravo predstaviti kot neškodljivo in ne pretirano agresivno. V filmu ne nastopijo strupene, megalomanske ali nevarne živali. Petra napadejo orel, oposum in morska krava; medtem ko se Marcia zaleti zaradi nenevarnega pajka. Zlovešča maščevalnost narave je dosežena s piskajočo glasbo in živalskim tuljenjem v daljavi. Glasovi narave prihajajo iz zunanjosti polja, le redko dobijo podobo na platnu, zato se včasih zazdi, da se vse skupaj dogaja v njunih glavah. Narava ju vedno bolj utesnjuje, daljne plane pokrajine zamenjajo bližnji plani njunih prestrašenih obrazov. Strah pred neznanim se stopnjuje in postaja vedno bolj nevzdržen. Nenehno grajenje suspenza ustvari klavstrofobično in grozljivo vzdušje, ki naježi kožo, nepričakovan konec pa ne postreže s katarzo.
- Graham, Aaron W. 2012 »Crafting “Little Aussie Masterpieces”: An Interview With Everett De Roche«. Sepctecular Optical. Dostopno na: http://www.spectacularoptical.ca/2012/06/an-interview-with-everett-de-roche/; pridobljeno 22. 4. 2018.