Superinteligentne mravlje
Planetarne spremembe v vesolju nakazujejo na nepredvidljive spremembe Zemljinega ekosistema, znanstveniki budno spremljajo kozmično dogajanje in napovedujejo apokaliptične posledice. Vendar po nenavadnem dogodku spremembe niso očitne in človeštvo hitro pozabi na napoved konca. Le znanstvenik dr. Hubbs (Nigel Davenport) medtem v puščavski Arizoni opazuje nenavadne spremembe pri enih izmed najmanjših prebivalcev našega planeta – mravljah. Tako pripoveduje predzgodbo eden izmed protagonistov znanstvenofantastične Faze IV (Phase IV, 1974) prvega in edinega celovečerca Saula Bassa, bolj znanega kot grafičnega oblikovalca ikoničnih Hitchcockovih uvodnih špic Sever-severozahod (North by Northwest, 1959), Vrtoglavica (Vertigo, 1958) in Psiho (Psycho, 1960).
Sodeč po plakatu z odprto dlanjo, iz katere lezejo zlovešče črne mravlje, bi lahko sklepali, da gre za akcijski triler, v katerem živali pridobijo nadnaravne lastnosti in se z njimi maščujejo vzvišeni človeški rasi (npr. Vzpon Planeta opic [Rise of the Planet of the Apes, 2011]), vendar temu ni čisto tako. Film prikazuje strateški boj med dvema raziskovalcema in mravljami, ki razvijejo hiperinteligentne sposobnosti. Medtem ko jih želi dr. Hubbs z raziskavo nadvladati, mladi James Lesko (Michael Murphy) razvije način komunikacije. Meni namreč, da vsa inteligentna bitja razumejo univerzalni jezik matematike. V filmu je prisoten element geometrije: mravlje si zgradijo visoke kvadraste stolpe, v travi ustvarijo poseben simbol, ki spominja na žitne kroge. Njihovo govorico zaznamujejo različni pravokotniki in krogi, tudi oblika laboratorija dr. Hubbsa je kubistična kupola. Po zvočni plati poleg srhljivega šuma posnetkov mravljinčne govorice in piskanja računalnikov spremlja še psihedelična elektronska glasba, ki poudari nenavadnost dogajanja.
Film se poigra z žanrom znanstvene fantastike, ko velik del nameni prikazu nadnaravno pametnih bitij, ki se z novimi sposobnostmi počlovečijo. V boju z znanstvenikoma mravljinčni rovi spominjajo na bojno polje, kjer mravlje v počasnem posnetku umirajo kot pogumni vojaki. Za svojo skupnost so pripravljene narediti vse, mnoge se žrtvujejo druga za drugo ali zavoljo prilagoditve in razvoja. Prav tako razvijejo občutek empatije, po boju tako padle soborce položijo v vrste in se od njih poslovijo. Zdi se, da ne gre za tipične antagoniste, tako kot znanstvenika raziskujeta njihovo delovanje tudi one namreč preučujejo njiju. Želijo se uveljaviti kot enakovredna inteligentna vrsta, ki po svojih načrtih človeka celo presega, vsaj v primerjavi z načrtom dr. Hubbsa, ki se zaradi nezmožnosti nadzorovanja situacije zateče k usmrtitvi kraljice matice. Prizori mravelj, ki obsegajo dobro polovico filma, se zdijo neverjetno realistični, pri snemanju je Ken Middleham, strokovnjak za fotografijo insektov, uporabil prave mravlje in jih prikazal počlovečena bitja z visoko razvito zavestjo.
Lesko po uboju sodelavca ostane sam, zato se v obupu odloči izvesti Hubbsov pogubni načrt usmrtitve matice, ki bi med mravljinčno skupnostjo povzročila anarhijo in posledični propad. Zgodi se nepredvidljiv preobrat – mravlje si namreč ne želijo njegove smrti, ampak ga potrebujejo za izvedbo velikanskega evolucijskega načrta.
Zaključna sekvenca filma pri producentih ni vzbudila navdušenja, zato so jo izrezali. Pred dobrimi 6 leti pa so jo ponovno našli med Bassovo zbirko v arhivih ameriške filmske akademije (Academy Film Archives). Poigrava se z eksperimentalno in animirano formo, ki ju zaznamujejo psihedelični elementi, značilni za obdobje sedemdesetih let. Gibi so zamaknjeni,velikokrat se pojavi zrcalna dvojna podoba teles, prizori ljudi, ki blodijo po geometrijskih strukturah, so postavljeni v vrsto kot laboratorijski primerki ali pa se izvalijo kot animirana mravljinčna jajčeca. Nastopi tudi človek, ki prerojen vstane iz puščavskega peska z žgočim soncem sredi čela. Sončni zahod, ključni element nenavadne sekvence, zaključi veliki proces evolucije in začne se zadnja, četrta faza – nadvlada mravelj.