Kako čutijo psi

Hitro menjajoče se črne in bele podobe vpeljejo v najpomembnejši motiv filma Jaz sem Simon (Simon Vagyok, 2009) avtorice Tünde Molnár – tek.

Jaz sem Simon je pripoved psa, obupanega nad življenjem med ljudmi v velikem mestu; razočaran nad nepomembnimi pogovori ljudi, v katerih nikoli ne povejo resnice. Njegovo edino olajšanje je druženje z drugimi psi, ki mu omogoči pozabiti svojo navezanost na ljudi in ponovno občutiti silnost svojega telesa. Zdi se, kot da je gledalec v neposredni bližini v ključnih prizorih, kot da bi bila kamera pritrjena na Simonov trup.

Film sloni na pripovedi protagonista v off-u, dejstvo, da je Simon pes, pa avtorice sploh ne ovira. Lahko bi ga primerjali z inteligentnim in razmišljujočim človekom, njegova osebnost je kompleksna in zanimiva. Če to sprva napeljuje na iskanje metafore, po kateri Simon ni samo pes, ampak predstavlja nekakšnega izobčenca iz človeške družbe, pa je prav ta »nepasja« persona ena ključnih idej filma. Vsem očitnim razlikam med ljudmi in psi navkljub, so psi zmožni čutenja, ki v filmu ni značilno za ljudi. Ti se v enakomernih ritmih brez dvomov in vprašanj pomikajo iz dneva v dan, pri tem pa je učinkovita računalniška animacija, pri kateri je poudarek na risbi, ki očitno kaže monotonost teh interakcij.

V filmu je na več ravneh prisotna izrazita dualnost: na pripovednem nivoju gre za dihotomijo med ljudmi in psi. Ta je najopaznejša v Simonovi veliki želji po resničnem življenju psa, ločenem od ljudi in vsega človeškega. Simon kot pes zares zaživi šele takrat, ko je z drugimi psi, najbolj pa takrat, kadar teče. V teku se zgodi popolna ločitev psa od človeka in od vsega človeškega. Tek je tisto, kar je v velikih mestih nemogoče, tisto, kar simbolno in dejansko funkcionira kot za trenutek najdena svoboda za psa, obvezanega mestu. A tudi med tekom je prisoten človek; čeprav ne dobesedno, se v večini posnetkov pojavijo veliki železni drogovi z žicami, ki prinašajo elektriko človeškim mestom, od katerih psi bežijo. Prav tako je široka rečna struga, ki jo psi preskakujejo. Obdana je z opekami, ki kažejo na vseprisotnost posledic človeškega bivanja, ki mu psi ne morejo ubežati.

A dualizem ne deluje le na ravni zgodbe, ampak je pomemben tudi v uporabi zvoka in slike. Zvok je uporabljen na dva načina: kot glasovi zunanjega sveta in kot notranji monolog protagonista. V prvem primeru gre za monoton zvok ljudi, ki prečkajo ceste, zvok v mestu vseprisotnega prometa. Zanimivo je, da nikoli ne izrečejo niti besede. V drugem primeru je zvok zunanjosti udušen, ospredje zavzema protagonistov glas, kar ustvarja eksistencialistični kontrast med tiho zunanjostjo in notranjim monologom, polnim dvomov.

Po vrhuncu Simonove pripovedi se zgodi tudi obrat v podobi filma: če so bile prej barve prisotne samo v majhnih delčkih kadrov, prevladovala pa je črno-bela tehnika, se prizor, ki sledi, odvije v nežnih barvah.

Vsi ti dualizmi v pripovedi, zvoku in barvi predstavljajo veliko tveganje, da bi film postal očitno ilustrativen in bi resnične emocije in eksistencialna vprašanja svojega protagonista  nadomestil in obrazložil z razlagalnimi dihotomijami, ki bi lahko te emocije in vprašanja razvrednotile. In prav tu je film najuspešnejši, saj noben prizor ne deluje kot prazna ekspozicija ali opisovanje protagonistove psihe, ki zunanji svet in življenje prikaže kot neizbežno nesrečno, smrt pa kot odrešitev. Ti prizori presežejo preprosto funkcionalnost reprezentacije. Tako lahko razumemo, kakšno svobodo pomeni tek za protagonista, ne ker bi to razložil, ampak zaradi neizprosne hitrosti in intenzivnosti gibanja kamere v prizorih, kjer Simon teče. Tako je film Jaz sem Simon predvsem poskus visceralnega vpliva na gledalca skozi gibanje kamere in oblikovanje zvoka.