Kanon vzrok
Film Neskončni dve minuti (Droste no hate de bokura, 2020) preigrava idejo potovanja v času. Vendar pa liki v Junto Yamaguchijevi sci-fi komediji zares ne prehajajo v času, pač pa le komunicirajo s seboj v preteklosti in s seboj v prihodnosti. To jim omogočata dva zaslona, ki sta med seboj povezana z dvominutno razliko. Prihodnost – in nato preteklost – sta torej tisti, ki obiščeta sedanjost.
Skladno s tem liki prevzemajo pasivno vlogo v odnosu do sebe v dvominutni prihodnosti. Vtis pasivnosti dodatno izpostavljajo igra in liki: ti delujejo rahlo telebajskasto, saj spominjajo na prenavdušena bitja, osupla nad odkritjem. Tega pravzaprav ne preizprašujejo, temveč ga le sprejmejo in delijo s prijatelji. S svojo poudarjeno osuplostjo in počasnim dojemanjem ustvarijo občutek odmevanja situacij. Na ta način se v njihovem obnašanju preslikava ponavljanje, ki je značilno za celoten film. Kot se ponavljajo reakcije likov, tako se od odkritja povezave s prihodnostjo dalje vsak prizor ponovi z dveh perspektiv.
Podrobnosti ponavljanja so ključne za potek dogodkov – nobena oseba ali predmet se ne pojavi naključno ali ob naključnem času. Celotno dogajanje, v katerem se prepletajo preteklost, sedanjost in prihodnost, predstavlja mrežo, v kateri mora biti vsak element ob pravem času na svojem mestu, da se zgodba odvije točno tako, kot se. Pri tem se vzročnost iz preteklosti preseli v prihodnost in liki so primorani upoštevati prihodnost, da ne bi prišlo do paradoksa.
Tako poznavanje prihodnosti, ki je likom navidezno sicer v prid, v resnici zapleta v zgodbo. Čeprav so junaki večino filma pasivni, se postopoma razvijejo. Ugotovijo namreč, kako poznavanje prihodnosti dejansko izkoristiti in s tem razumevanjem so sposobni razplesti mrežo dogodkov, v katero so jih zapletli njihovi prihodnji jazi.
S postavitvijo karikiranih likov v situacijo, kjer so ključni elementi podrobnosti, se filmu odpira prostor za komičnost. Banalna dejanja in vsakdanji predmeti si v časovni mreži zagotovijo usodnost, ki si je drugače ne bi prislužili. Ker je film estetsko zelo preprost in deluje kot bi bil posnet v enem kadru, liki s svojim svečanim odnosom in pretirano igro še bolj izstopajo in tako potencirajo vtis prevelike usodnosti, ujete v vsakdanjost.