Kdo je tu nor?
Maja in Mladen sedita na kavču in se z veliko mero (samo)ironije snemata, kako se nažirata s tabletami. Ne s tistimi, ki jih je moč za zabavo kupiti na ulici, temveč s tistimi, ki jih v določenih dozah predpiše psihiater. Kajti glavna protagonista Norih dnevov (Dani ludila, 2018), kot postane jasno, ko se razgradi komični element ironije, trpita za duševnimi boleznimi, kot sta mejna osebnostna motnja in shizofrenija. Bolj kot tablete potrebujeta prijateljsko in profesionalno pomoč pri reševanju lastnih kriz ter razumevanje okolice. Če gre iz skupnega uvodnega prizora pričakovati, da se bosta v nadaljevanju pojavljala skupaj, se neposredno dopolnjevala in izmenjevala pri snemanju, pa se to zgodi le redko. Njuni zgodbi sta namreč izredno intimni in obenem izhajata iz njune osamljenosti kot posledice prisilne družbene izoliranosti, ki je inherentna vsem drugačnim.
Avtor filma Damian Nenadić kamero prepušča protagonistoma, ki pri ustvarjanju svoje izpovedi nista imela začrtanih smernic, temveč bolj naloge, dane od avtorja – denimo napisati pismo svojim staršem. Snemanje iz roke zaradi izpovedne narave spominja na domače videoposnetke in le redko ga od glavnih protagonistov prevzamejo njihovi prijatelji ali sorodniki. Četudi se mestoma zazdi, da je ob določenih delih snemanja moral biti prisoten nek zunanji, nediegetski opazovalec, s svojo morebitno prisotnostjo ne zbuja prav nobene pozornosti. Tako kamera z veliko izrazno močjo pri vsakem od protagonistov simbolično kroži okrog problematičnega. Pri Mladenu je to očetova avtoriteta, povezana z religioznim, zato je v njegovem delu prisotno polno religioznih podob; od kapelice, h kateri se usede, sakralnih slik do približevanja z objektivom na Kristusovo sliko, do nebesnega svoda. Te podobe se izmenjujejo s ključnimi Mladenovimi dialogi. Iz bežnega dialoga z očetom o tem, naj ne snema znotraj hiše, kot iz drugega z materjo o očetu se nazorno izrisujeta odnos z očetom in družinska dinamika. Travme se intenzivirajo v soočenju z duhovnikom, pri katerem Mladen išče razrešitev, vendar pa ima trda cerkvena govorica o krivdi in demonih gluha ušesa. Njegovo osamljenost in željo po ljubezni, ki jo vseskozi izpostavlja, kar najbolj poudarja oddaljen posnetek naključnih mladoporočencev.
Za razliko od Mladena, ki s približevanjem kamere (s premikanjem ali z objektivom) skuša doseči neko bližino tistega, kar ga pravzaprav odtujuje, Maja intimnost svoje pripovedi najpogosteje poudarja s svojim obrazom v velikem planu. Travmatično prikaže s starimi družinskimi fotografijami ali množico tablet, ki so ji po predpisu psihiatrov kot slab nadomestek terapevtskih pogovorov uničile jetra. A Maji o sebi in svoji situaciji ni težko spregovoriti, njeni dialogi s prijatelji in monologi pa so ne le iskreni, temveč tudi polni humorja in samoironije. Prav zato so trenutki, v katerih doživlja krizo in v katerih se humor umakne grozi in strahu, izredno pretresljivi, napeti in čustveno nabiti. Eden od teh je zagotovo prizor, ki ga zaznamuje onemogočenost dialoške razrešitve, ko se Maja na grobu svoje matere sooča s svojimi strahovi.
Tisto, kar je mogoče razbrati, še zdaleč nista le osebni zgodbi o soočanju s travmatičnim. Majini in Mladenovi dialogi ali monologi izražajo tudi upravičeno jezo in razočaranje nad nerazumevanjem ožje in širše okolice. Intimen, emocionalno nabit film ves čas prehaja v družbeno kritiko – verbalno eksplicitno (pri Maji) ali pa implicitno, prek dialoga. V Norih dnevih počasi padejo vsi trije veliki, najprej družina, potem pa še (v tem primeru hrvaška) država in Cerkev. Njihov padec poraja vprašanje, kdo je pravzaprav nor – tisti, ki so ga takšne institucije zaradi drugačnosti izločile, ali tisti, ki se jih krčevito oklepa.