Kino kot prostor druženja

Ogled filma v kinodvorani je bil nekdaj pravi dogodek. Družine so se ob določenih dnevih v tednu skupaj odpravile v kinodvorane. Film ni služil le kot razvedrilo, ampak so kinodvorane predstavljale prostor za druženje s someščani. Ko se je pojavila televizija, ki je program prenašala cel dan, so kinodvorane počasi začele zamirati. V naslednjih desetletjih so na mnoge izmed njih pozabili, začele so razpadati, redke so obnovili ali jih preuredili za druge namene. V kratkem dokumentarnem filmu Kino Otok (2016) se na nekatere pozabljene kinodvorane na Jadranu spomni hrvaški režiser Ivan Ramljak.

Statični prizori, posneti z različnih zornih kotov, prikažejo razpadajoče kinodvorane, zgrajene v različnih otoških mestih na Hrvaškem (Korčula, Trpanj, Krk, Hvar…). Mnoge so zaradi zapuščenosti in zanemarjenosti tik pred razpadom, druge so meščani preuredili in jih uporabljajo za druge namene. Poleg razpadajočega ometa, sedežev in odrov film pokaže tudi dvorane, spremenjene v telovadnice, kulturne domove. Posamezne prizore določenih kinodvoran spremlja glas v off-u – svoje spomine delijo meščani, ki so v času delovanja te kinodvorane obiskovali. Pripovedujejo o različnih anekdotah, filmih, ki so si jih najbolj zapomnili, med pripovedovalci je tudi bivši oskrbnik in kinooperater, ki pove, kako so potekali obiski v kinu.

Film s spomini na dobre stare čase kinodvoran deluje nostalgično, saj so pripovedi vedre, lahkotne, nekatere tudi komične. Zdi se, da avtor želi vzbuditi zanimanje za njihovo obuditev. Kot je povedal v pogovoru po filmu, mnoga izmed mest, še posebej tista bolj oddaljena, po turistični sezoni zamrejo –  ponovna vzpostavitev kinodvoran bi jih obudila. Podal je tudi optimistično informacijo, da so od nastanka filma s projektom Kino Mediteran obnovili že dve izmed dvoran v Dalmaciji.