Zidovi upanja

»Prebrali smo zidove in izvedeli sanje prebivalcev.«

Popisano mesto (Neveshtan bar shahr, 2015) režiserja Keywana Karimija, je minimalističen enourni dokumentarni prikaz iranske polpretekle zgodovine. Zgodba se odvija skozi izmenjajoče se prikazovanje fotogarfij, arhivskih posnetkov in sedanjih prikazov grafitov ter nevsiljivo in na subtilen način orisuje zgodovino Teherana. Film za doseganje dramatičnosti, ko je to potrebno uporabi iransko popularno glasbo (blagostanje) in na drugi strani »underground« pesem (pripravljanje na ponoven upor). Kamera se s premišljeno giblje po starih fotografijah in s približevanjem in oddaljevanjem še poudari zgodovinsko pomembnost nekega dogodka.

Film ne moralizira in niti ne pojasnjuje dogajanja, ampak zgolj podaja oz. prikazuje informacije o dogajanju od islamske revolucije, pa vse do leta 2009, ko je bil ponovno izvoljen Ahmadinedžad. Skozi grafite tako gledalcu prepušča lastno interpretacijo videnega. Kot bi se ustavil pred enim izmed teheranskih zidov in se zagledal v grafit.

»Sprevideli smo, kako nezadovoljni ljudje pridejo iz svojih skrivališč in na zid v temi napišejo nekaj, kar gleda proti prihodnosti in zatiska oči preteklosti.«

V filmu je omenjeno, ko je bilo čez noč popisanih toliko zidov, da jih oblasti niso uspele očistiti se je revolucija zares začela. Izkaže se, da so prav vse oblasti vedno znova brisale Teheranske grafite. Saj so in še vedno prikazujejo drugačno sliko Irana, kot jo prikazujejo mediji. Ti zidovi, pa kažejo resnično podobo države in tako ponujajo tudi možnost upora proti sistemu ali upanja v novega ter ne nujno samo izolacije in strahu.