Prek črno-belih fotografij do večbarvnega dojemanja
Film Prek morja (Oltremare, Loredana Bianconi, 2017) z uporabo starih fotografij, pisem in filmskih posnetkov obravnava izkušnjo prebivalcev italijanske vasi Borgo, ki so se v predvojnem fašističnem režimu preselili v Afriko z upanjem po boljšem življenju. Zgodbo podajajo pričevanja prebivalcev vasi, rdeča nit so pisma režiserkinega strica. Pričevalci dogodke opisujejo preprosto, saj so večino dogodkov doživeli kot otroci. Stric v pismih večinoma govori o zaslužku in načrtih za prihodnost, obenem pa podrobno opisuje tamkajšnji vsakdan. Z rasizmom, ki ga je do temnopoltih prebivalcev takrat vzpostavil fašistični režim, se pričevalci niso strinjali in ga takrat niti niso povsem dojemali. K doživetosti pripovedovanja prispeva tudi vključevanje zvočnih učinkov (glasovi živali, šumenje rek, brnenje avtomobilov itn.), mestoma tudi glasbene podlage (vesela plesna glasba, ko govorijo o družabnem življenju, in bobneča vojaška glasba, ko podoživljajo grozote vojaških spopadov ter posledice vojne). Idiličen, bogat in Italijanom naklonjen sistem se z začetkom vojne zelo hitro podre. S prihodom Angležev se položaj za italijanske kolonizatorje zelo poslabša. Ko opisujejo bombardiranja ob začetku vojne, učinek strahu film ustvari tudi z bliskanjem med fotografijami. Po koncu vojne se je večina pričevalcev vrnila domov, ko pa so bili po več letih izpuščeni iz angleških taborišč, so se v lastno domovino vrnili kot begunci. Pripovedovanje film zaključi z opisom razdejanja po vojni ter s koncem dopisovanja s stricem, ki se odloči ostati v Afriki.
