Nekonvencionalen zorni kot

O Mussolinijevem fašističnem režimu in kolonizaciji je danes težko ostati neopredeljen, saj se zdita tako očitno kruta in pokvarjena. A v obdobju njunega vrhunca se zdi, da večini ni bilo težko ohranjati ravnodušnosti, saj se mnogih grozot in posledic prej omenjenih zgodovinskih pojavov niso zavedali. V filmu Prek morja (Oltremare, 2017) je avtorica Loredana Bianconi skušala odvreči sodobno lečo in ju prikazati, tako kot ju je videla večina Italijanov v tridesetih letih dvajsetega stoletja.

Film prikazuje zgolj stare slike in posnetke iz tistega obdobja, ki kažejo na režiserkin poskus čim manjše prisotnosti njenega pogleda v filmu. Ob teh podobah so zvočni posnetki kolonialistov, ki pripovedujejo o dogajanju ob svojem odhodu v Eritrejo za časa tamkajšnje italijanske nadvlade in vtisih ob tem. Pripoveduje več ljudi, ki podajo dogajanje in razmišljanje od prihoda do odhoda, a fragmente njihovih pripovedi Bianconijeva razkosa in postavi v novo zaporedje, kjer si še vedno kronološko sledijo, a se prepletajo. S tovrstno montažo poudari, da bistvo filma niso zgodbe posameznikov, temveč njihovo – danes zastarelo – videnje takratnega družbenopolitičnega stanja. Pričevalci večinoma niso bili zagreti podporniki režima, kljub temu pa so v filmu podali mnoga razmišljanja v skladu z fašistično ideologijo – pogosto so npr. izrazili odpor do temnopoltih. Razmišljali niso o slabostih kolonialnega režima, temveč o priložnostih, ki jim jih ponuja. S tem, ko prikaže stališče ljudstva, sicer posredno, a vseeno očitno oriše Mussolinijevo manipulacijo z ljudstvom skozi propagando, izraženo s kontrastom med optimističnim začetkom filma, ko so kolonialisti verjeli, da jih v Eritreji čaka razkošno življenje, ter kasneje prikazanimi težkimi razmerami in nezadovoljstvom teh istih ljudi.

Prek morja prikaže nekonvencionalen pogled na fašizem in kolonializem, ki je za poglobljeno razumevanje skoraj tako pomemben kot zgodovinska dejstva.