Klovni na obisku
Klovni: veseli, norčavi, kričavi, objokani, žalostni. Tisti z masko in tisti brez nje. Tisti, ki jih opazujemo na festivalu v mestu, in tisti drugi, ki raziskujejo oddaljene vaške poti. Tisti, z rdečimi noski, ki prinašajo veselje bolnim otrokom v bolnišnicah. Tisti, izgubljeni in nesrečni, ki slišijo na ime Joker. Vsem pa je skupno slednje – nastavljajo ogledalo ljudem in družbi nasploh.
Lea Teraž, Natasha Graves in Jakob Vogrinec so v sklopu mednarodne filmske delavnice Luksuz produkcije v Krškem posneli kratkometražni film Vaški klovni (2020) o delu slovenske klovnese in kolumbijskega klovna, ki zabavata prebivalce v dolenjskih vaseh.
Pogovarjali smo se z Natasho Graves in Jakobom Vogrincem.
Ostrenje pogleda: Kako ste prišli do ideje za snemanje filma? Kakšen je bil vaš pogled na klovne pred snemanjem in ali se je kako spremenil?
Natasha Graves (NG): Idejo so nam predlagali mentorji delavnice. Luksuz sodeluje s Terra Vera organizacijo, ki organizira delavnice s klovni in tako je prišlo do ideje, da bi to lahko posneli. Strinjali smo se, da naredimo filmski portret klovnov. Pred tem smo na internetu poiskali nekaj dodatnih informacij o osebah, ki klovne igrajo. Ugotovili smo, da eden izmed njih prihaja iz Kolumbije, kar se nam je zdelo zelo zanimivo. Pred tem sem mislila, da so klovni predvsem namenjeni otrokom. Zdeli so se mi zanimivi, a nikoli si nisem mislila, da bi lahko od njih prejela tudi kakšno filozofsko lekcijo o življenju. Skozi pogovore in nato tudi v filmu pa lahko vidimo, da biti klovn pomeni biti radoveden do življenja, odprt, pripravljen deliti stvari z ljudmi, spoznavati ljudi na ulici, povezovati starejše in mlajše generacije in podobno. Vse to je vplivalo na moj pogled na svet – zdaj bi rada bolj odprto pristopala do ljudi in se manj obremenjevala s preteklimi napakami, se iz njih učila in jih spremenila v nekaj pozitivnega.
V vašem kratkem filmu je mogoče videti številne interakcije z ljudmi z vasi, ki najbrž niso ravno pogosto v stiku s filmskimi kamerami. Ali ste morda naleteli na kakšne težave? So vas vaščani bili veseli in so bili pripravljeni aktivno sodelovati?
Jakob Vogrinec (JV): Najbolj zanimiv je bil prvi snemalni dan, ko smo bili največ v vaškem okolju. Klovna z vozičkom sta hodila od hiše do hiše in ponekod so jima ponudili pijačo in hrano, kar se mi je zdelo zelo lepo. Imeli smo probleme s starejšim gospodom, ki je na zastavljena vprašanja odgovarjal zmedeno, na koncu mu je vse skupaj šlo že nekoliko na živce.
NG: Ko smo pristopili do hiše z otroki, ki so v klovna metali jajca, sem opazila starejšega gospoda z zabavnim karakterjem in zdelo se mi je, da bi bilo zanimivo z njim izvesti intervju o njegovih občutkih ob prihodu klovnov v vas. Ko smo nanj usmerili kamero, pa se je začel obnašati popolnoma drugače. Bil je nekoliko zadrt in ni ravno najbolje razložil stvari. Zdi se, da je preveč premišljeval, kako bi se moral obnašati, tako da je bilo težavno pridobiti pristen odziv.
Povejte nam kaj več o filmskem ustvarjanju in snemalnem procesu. Katere izkušnje ste pridobili?
NG: Zaradi protikoronskih ukrepov je bila delavnica skrajšana iz dveh na en teden. To je predstavljalo kar velik izziv, saj smo morali celoten ustvarjalni proces prilagoditi spremenjenim razmeram in ga – od idejne zasnove do snemanja – realizirati v pičlih sedmih dneh. Še največ časa nam je vzelo pisanje scenarija. Delavnica je bila intenzivna in naporna, vendar sem vesela, da je vse skupaj potekalo v duhu sodelovanja in da sem se v izredno kratkem času naučila ogromno novih stvari.
Ali že imate idejo za naslednji film?
NG: V Sloveniji ostajam do konca leta. V tem času bi rada posnela film o Sloveniji kot zeleni državi. V filmu bi rada raziskala, v kolikšni meri gre zgolj za stereotip in v kolikšni meri za resnico.
JV: Trenutno sem v fazi montaže dveh filmov. Prvi je kratki igrani film, ki smo ga posneli skupaj s prijatelj. Drugi film pa govori o ruskem performerju Olegu Kulikovu, ki se je lani mudil na enomesečni rezidenci v Mariboru. Posnetke že imam, proces montaže mi bo vzel nekaj več časa. Upam, da mi čimprej uspe.
Hvala!