Koliko Lazarusov?

Lazarus (2021) je eksperimentalni film, v katerem gledalec spremlja zgodbo Lazarusa, ki se od sveta umakne v hišo na samotni otok, in pisatelja, ki piše zgodbo o njem. Film sestavljata samo zvok in slika računalniškega zaslona, kjer gledalec spremlja pisanje zgodbe v wordovem dokumentu. A gledalec ne vidi samo wordovega dokumenta, ampak tudi črno-bele ilustracije, ki se pojavijo ob pisateljevi zmedenosti med razmišljanjem. Ilustracije v ozadju spremlja iritirajoča, piskajoča glasba.

Film prvotno govori samo o Lazarusu, nato pa se ob zgodbi v wordovem dokumentu pojavi beležka, kjer si pisatelj ne piše opomb samo za zgodbo, ampak tudi o svojem življenju (npr. obisk zdravnika). S tem gledalec spozna, da film vključuje dve osebi. Tako Lazarus kot pisatelj naj bi od nečesa bežala. Pisatelj si beleži, da mora ven, beži od svojih misli, Lazarus pa beži od svojih nočnih mor, ki ga lovijo vsakič, ko zaspi. 

Pri njegovem nadaljnjem pisanju vidimo, kako se začne pisatelj izgubljati v zgodbi oziroma v sebi. Ni več prepričan o čustvih, o katerih piše in s katerimi želi pokazati Lazarusa. Popravlja jih, s čimer da občutek, da ne ve, kaj čuti on sam. Meja med njima pa se dokončno zruši, ko začne pisatelj pisati v prvi osebi, namesto v tretji. Ko se te napake ponovijo, dobi gledalec občutek, da to nista več dve različni osebi, ampak ena in da so Lazarusova čustva v bistvu pisateljeva. 

Film nas popelje po liniji različnih dojemanj in ugotovitev. Začne se z eno osebo, fiktivnim likom Lazarusa. Nato prikaže film še drugo osebo, pisatelja, ki o Lazarusu piše. Na koncu pa pride gledalec do zaključka, da film govori samo o eni osebi, saj se pisatelj v zgodbi prikazuje kot ta fiktivni lik.