V iskanju izhoda
V filmu Morena (Murina, 2021) režiserke Antonete Alamat Kusijanović spremljamo zgodbo šestnajstletne Julije in njenih staršev. Družina živi na odmaknjenem hrvaškem otoku, Julija tako večino dni preživlja v vodi, kjer se potaplja in z očetom lovi morene. Hči Julija, oče Ante in mama Nela so primer patriarhalne družine, kjer ima končno besedo vedno oče. Veliko je kreganja in nespoštovanja.Odnos med družinskimi člani postane še bolj napet, ko jih obišče stari prijatelj Javier. Ta da Juliji občutek, da obstaja izhod iz njenega ujetniškega življenja.
Julija do svojega očeta čuti veliko sovraštva, saj jo ves čas sili v opravila in aktivnosti in jo podcenjuje. Pred drugimi prikazuje njun odnos kot idealen, s tem da se hvali, kako vsak dan skupaj lovita morene, kar delata na njegovo zahtevo. A Julijo zanima predvsem potapljanje. Oče pa jo recimo tudi sramoti pred gosti, saj jo sili v recitiranje pesmi ali pa jo zmerja s tem, da mu je v sramoto, da je nehvaležna in da je nihče ne mara. Skozi film postaja vedno bolj jasno, da jo poleg očeta tudi mama ne podpira. Gledalec dobi občutek, da Juliji zaradi lastne nesreče v zakonu ne privošči sreče in svobode.
Julija je doma prisiljena poslušati očeta in delati po njegovih pravilih. Ko pa v morju lovita morene, se vidi njena nadmoč, ki se je tudi zaveda. V plavanju in potapljanju je boljša od očeta in ve, da je voda njeno okolje: ko gresta z očetom lovit morene, se vedno vrneta z ulovom, ko pa gre Ante na lov sam, se vrne s skromnejšim izplenom. Gledalec lahko vidi, da je voda edini kraj, kjer se ne kregata, saj se ji tam oče ne upa nasprotovati. Ob neki priložnosti si vanj celo upa meriti s harpuno.
S prihodom Javierja se najprej spremeni Julijin odnos do očeta. Vidno se mu začne upirati, s tem da nasprotuje njegovemu mišljenju in ne naredi tega, kar ji naroči, prav tako je ne skrbi za posledice. Gledalec nato skozi film sledi odnosu Julije in Javierja, ki se odvija na različnih ravneh. Julija vidi Javierja kot očeta, kot nekoga, ki ji je všeč in kot nekoga, ki jo lahko reši. Javier je prva oseba, ki se postavi na njeno in ne očetovo stran, ob čem je zelo zmedena (navajena je mamine podrejenosti očetu). Ob njem dobi Julija pogum za upiranje očetu.
Ob njenem potapljanju s Javierjem vidimo razliko v Julijinem zaupanju do njega in do očeta. S Javierjem si drzne iti zelo globoko, saj se počuti ob njem varno. Del, ko se Javier in Julija potapljata, se dogaja v tišini, odvija pa se počasi: kader je statičen, vidimo njuno postopno spuščanje v globino z vrha do dna kadra, iz katerega tudi počasi izgineta. Potapljanje z očetom se po drugi strani odvija hitro, med njima se občuti napetost: kamera jima sledi, se ves čas premika, prizor je posnet iz različnih kotov.
Ob koncu filma se Julijina pozornost popolnoma preusmeri samo v Javierja. Zdi se, kot da ji predstavlja edino možnost izhoda iz te nerazumljive, nasilne družine. Javier ji sicer ves čas daje upanje za boljše življenje, a ji tega ne more pomagati uresničiti. Na koncu filma Julija odplava stran z otoka. Posneta je iz ptičje perspektive, z velike oddaljenosti. Gledalec jo vidi, kako je majhna, sredi morja. S tem dobi občutek, da ne ve, kam gre, ampak se zaveda, da je tudi ona odgovorna za svojo svobodo.