Kol’kor kapljic, tol’ko let. Ostrenje pogleda se pogovarja s Špelo Čadež
Po mednarodno priznanem animiranem filmu Boles (Špela Čadež, 2013), ustvarjenem v tehniki lutkovne animacije, avtorica v sodelovanju z Zarjo Menart in Matejem Lavrenčičem (slednji je izdelal tudi uvodno špico 19. edicije Festivala slovenskega filma) v svojem najnovejšem filmu Nočna ptica (2016) uporabi tehniko kolaža, s katero spretno zariše materialni svet in tudi notranje stanje protagonista.
Na idejo za zgodbo je prišla povsem spontano. Nekega dne se je vozila z avtomobilom in na cesti opazila zavaljenega jazbeca, ki se je še komaj premikal, kasneje pa je v časopisu zasledila novico o drugem, mrtvo pijanem jazbecu, ki se je prenajedel prezrelih češenj in poležal na cestišču. Na koncu novice je pisalo, da je eden izmed policistov na kraju »zločina« drugemu dejal, da jih bo (jazbec) doma še slišal, kar je v določeni meri in parafrazirano vključila tudi v svoj film. Za povrh vseh teh srečanj pa je na dan, ko je bil film zaključen, na cesti zopet opazila jazbeca. Ali je šlo za enega izmed jazbecev, ki ji je dal idejo, verjetno ne bomo nikoli izvedeli …
Jazbeca, protagonista, ki sprva mrtvo pijan leži na cesti, nato pa ukrade policijski avtomobil, film prikaže počlovečeno – nos, rdeč od opitosti, izraziti podočnjaki itd. – a rahlo karikirano. Jazbec nosi tudi spodnjo majico, govori, zna voziti avto. Preostala dva lika v filmu sta policista, ki ga na začetku želita odstraniti s cestišča, saj menita, da je mrtev. Proti koncu filma, ko se s krožno strukturo filma »vrnemo« k podobni sekvenci z enakimi liki, pa eden izmed policistov ob pospravljanju jazbeca s cestišča pripomni, kako ga prav jazbec spomni na moškega, ki je nekoč v stanovanjskem bloku opit zgrešil nadstropje in prespal pri sosedi. Jazbec v filmu ima vlogo, ki bi jo lahko nadomestil tudi človek, a s to odločitvijo avtorica izkoristi formo animiranega filma na edinstven način.
Eno največjih težav pri nastajanju filma je predstavljala sama zamisel, kako naj bi jazbec izgledal. Z Lavrenčičem sta zrisala več prototipov protagonista, a njuna junaka sta bila vedno zelo različna – po mnenju režiserke je Lavrenčič risal preveč srčkane jazbece, ki niso sovpadali v izbrano zgodbo. Strinjala sta se le, da mora jazbec izgledati kot hibrid med človekom in živaljo. Po nekem času pa se je režiserka domislila izvirne rešitve – iz gnetljivega materiala je ustvarila prav takšnega jazbeca, kakršnega si je želela in po katerem sta se lahko zgledovala druga dva animatorja.
Barve in kompozicije v Nočni ptici so podvržene prikazu notranjega sveta jazbeca. Zgodba se odvija ponoči, zato so barve izrazito hladne. Ko se jazbečeva opitost stopnjuje, se kadri začnejo tresti. S tem se ustvari vzdušje strahu in paranoje. Čadeževa uporabi sprva dvojno, nato celo trojno ekspozicijo kadrov cestišča, ki je narisano postopoma bolj zamazano in nejasno. Kasneje se začno prikazovati tudi luči, ki poplesujejo po platnu. Prikaz opitosti se podkrepi še z izvirno glasbo (za katero je zaslužen Tomaž Grom), ki se predvaja na radijskem sprejemniku v avtomobilu. Elektronska in nedefinirana glasba zaradi hipnih zvokov harmonike in ritma deluje kakor narodno-zabavna priredba, kot jo verjetno sliši opiti jazbec. S tem avtorica namigne, da gre za slovensko okolje, v katerem je alkoholizem pereč problem – in sicer do te mere, da se pri nas napijajo tudi živali.
Tehnika kolaža, v kateri so ustvarjali, je pomenila delo na 250-kilogramskem stroju, ki je namesto pri Čadeževi skorajda pristal na odpadu, a ga je k sreči uspešno izmaknila RTV-ju in spravila v svoj studio v 6. nadstropju stavbe, kjer so mu morali zaradi pomanjkanja prostora odstraniti nekaj komponent. Ključni deli stroja pri ustvarjanju Nočne ptice so bila stekla, postavljena vzporedno ena nad drugo, in luči pod ter ob njimi. Nad najvišjim steklom je bil postavljen fotoaparat, s katerim je bilo v letu dni zajetih več kot 13 tisoč sličic. Na vsako izmed stekel so sodelujoči trije polagali folije, na katere so slikali z oljnimi barvami. Delo je potekalo hitro, čeprav so se srečevali s težavami vseh vrst – najprej so posneli vse kadre z vozečim se jazbecem, brez da bi vedeli, kakšni bodo kadri cestišča, težava je bila tudi ustvarjanje in spreminjanje perspektive vijugajočega cestišča, kar so si lažje predstavljali po tem, ko so se sedli v avtomobil in posneli vožnjo po podobni cesti itd. Poustvariti so morali tudi izgled zamegljenega sveta (kakor ga je videl opiti jazbec), kar so rešili z vazelinom, namazanim na spodnjo stran stekel. Kljub temu, da je Čadeževi z vidika lastnega umetniškega izražanja ljubša tehnika lutkovne animacije, večkrat poudari, da se rada preizkuša v različnih tehnikah in poigrava s samo formo. V Nočni ptici je tehniko kolaža izbrala na podlagi neomejenosti pri prikazu prostora.