Uvodna črno-bela sekvenca s skrbno izbranimi podobami prikaže mestni vsakdan, nekdo pometa ob cesti, spet drugi odpira trgovino … Statična kamera predstavi mesto glavnega dogajanja – Manilo, prestolnico Filipinov, prežeto s hudo revščino in bedo. Prvi dinamični prizor prikaže stičišče dveh ulic Misercordia in Ongpin, ki se skozi film venomer pojavlja, nato preide na mladega fanta Julia Madiago (Bembol Roco), zazrtega v okno neke hiše. Z njegovim obrazom v velikem planu podoba pridobi barvo, za hip se pojavi mimobežni prizor nasmejanega dekleta, ki se sprehaja po sončni obali, nato se kamera oddalji in mirno sekvenco prekine hrupen gradbeni stroj.

Manila v krempljih luči (Maynila sa mga Kuko ng Liwanag, Lino Brocka, 1975)

V filmu Manila v krempljih luči (Maynila sa mga Kuko ng Liwanag, 1975) kultnega filipinskega režiserja Lina Brocke, čigar vpliv je še danes zakoreninjen v filmskem ustvarjanju mlajše generacije filipinske kinematografije, se pogosto pojavijo bežni prizori iz preteklosti. Ti predstavljajo spomine glavnega junaka Julia na lepše življenje. Z njimi ohranja upanje. V glavno mesto se je napotil, da bi našel svoje dekle Ligayo, ki je na željo svoje matere odšla s skrivnostno starejšo gospo Cruz in njenimi obljubami dobro plačanega dela v tovarni in možnosti študija.

Film je veliko več kot le klasična tragična zgodba mladega zaljubljenega para, ki ju loči splet okoliščin, na poti do ponovnega srečanja pa morata premagati kup preizkusov. Skozi preizkušnje Brocka prikaže temno plat neonskega glavnega mesta, pokaže na bedo in nehumane pogoje, v katerih prebivalci živijo iz rok v usta, ter nezmožnost izhoda iz revščine. Juliovo potrpežljivo iskanje Ligaye zaznamujejo različna dela in skupnosti, ki se trudijo preživeti s hitrim in skromnim zaslužkom.

Prvi so gradbeni delavci, ki po več letih izkušenj neprizadeto razlagajo o goljufivem delovodji. Film jim nameni precej pozornosti, predstavi jih v velikem planu, ko v pogovoru razlagajo o svoji preteklosti polni krivic, trenutnih težkih okoliščinah in redkih upih za prihodnost. Eden izmed njih na primer sanja o pevski karieri, spet drugi z vztrajno obiskuje večerno šolo. Kljub težkim pogojem ohranjajo veselo razpoloženje, dokler jih realnost ne prizemlji. Nadobudni pevec umre v nesreči med delom, kamera izmenjujoče približuje truplo in delavce z različnih nadstropij. Ko ponesrečenca odnesejo, se delo nadaljuje, s čimer film opozori na to, da so kot delavci povsem zamenljivi.

Druga skrajnost je prostitucija, v kateri se po izgubi dela na gradbišču preizkusi tudi Julio. V improviziranem gejevskem bordelu je delo sicer bolje plačano, zahteva pa drugačne vrste ponižanja. O krutih razmerah in zlorabljanju mladih deklet, ki jih pod pretvezo odpeljejo s podeželja v glavno mesto, kasneje kot ena izmed žrtev pripoveduje tudi Ligaya. Tretji primer hude revščine predstavljajo barakarska naselja, slumi, v katerih Julio obiskuje svojega prijatelja in sodelavca. Daljši prizor, v katerem prebivalci po požaru blodijo po ostankih ruševin, je eden izmed bolj tragičnih.

Krivice, ki prizadenejo nižji sloj velikega mesta, značaje in vloge osrednjih figur na simbolni ravni izražajo tudi njihova imena. Ligaya Paraiso pomeni srečo in raj. Brocka jo ironično postavi v bordel – hišo užitka, za obiskovalce navidezni paradiž, za katerim se v imenu dobička skrivajo zlorabe in pokvarjenost. Juliov priimek Madiaga pomeni potrpežljivost, ime Ligayinega moža Ah Teka denar, gospa Cruz, ženska ki Ligayo odpelje »na boljše« pa breme.Tudi ulica Misercordia, na kateri Julio večkrat postopa in upajoč pogleduje, da bi ugledal svoje dekle, ironično pomeni miloščino.

Film zaznamujejo dolgi prizori vsakdana v Manili, z njimi avtor vztrajno opozarja na težko življenje. Veliki plani zarisujejo stanje družbe skozi posameznika. Ob nediegetski glasbi se v ključnih trenutkih pojavi tudi diegetska – npr. ko Julio izve za Ligayino nesrečno usodo, pri sosednji mizi izbruhne bučen smeh.

Podobno kot uvodna sekvenca film zaokroži Juliev dokončni zlom. Znajde se v slepi ulici, kamor ga prižene množica, ki mu ironično želi soditi za Ah Tekov umor. V obupu huronsko zakriči, podoba zamrzne, prekrije jo podoba nasmejane Ligaye v sončnem zahodu.

Manila ni le tragična zgodba dveh zaljubljencev in Julio ni le tragični junak. Film je predvsem dokument časa in Julio je tipičen predstavnik revnega sloja filipinskega prebivalstva. Manila prikazuje kruto resničnost v času skorumpirane diktature Ferdinanda Marcosa. Na Filipinih družbeno – politične razmere niso veliko izboljšale, Brockin poklic znanilca resničnosti v neorealističnem slogu pa nadaljujejo novejše generacije.