Med likom, liki in publiko ali skrajni izkoristek amaterizma

Približati duševno zaostalega posameznika gledalcem terja izbran režijski pristop. Zahteva poseben občutek, kako vzpostaviti vez med publiko in osrednjim likom, ko slednji krepko odstopa od družbene norme. Četudi je ta norma siva in prežeta s subjektivnostjo, se zdi, da le obstaja univerzalen dogovor, kaj je odmik od nje. Skozi film lahko avtor vez ”prekine” oziroma podčrta določene elemente v obliki okvirjev. Z orisom drugačnega lika se pojavi tveganje, da bi ga obravnavali površinsko, oziroma da bi ga izkoriščali kot neprestani vzvod za humor. Izbrani film režiserja Vasje Rovšnika Oto 2 (2022) se temu izogne in svojo strukturo naveže na mnoge uspešne pretekle poskuse, kot je film Rain Man (1988). Esenco takšne zgradbe predstavljajo liki, ki so navidezno postavljeni med osrednji lik in samo publiko. Gledalčevo dojemanje osrednjega lika se vzpostavlja skozi odnose med liki. Pojavi se temeljno vprašanje: kakšen je vpliv takšne režije? Hkrati pa je smotrno izpostaviti vpliv delne strokovnosti na film kot celoto. 

Okvir, s katerim smo uvodoma soočeni, je amaterski duh filma, ki ironično doda k učinkovitosti pripovedi. Film Oto 2 uspe zaobjeti ogromen razpon, kar se v osnovi kaže kot ločnica med profesionalnimi igralci in naturščiki. Zanimiv pojav je, da so prizori, v katerih nastopata Gojmir Lešnjak Gojc ali Ludvik Bagari, kvalitetnejši ne le na področju igre, temveč tudi na vseh ostalih sektorjih. Igra Ota je tako sprva izrazito telesna – ujeta v enoplastno telesno pozicijo, ki deluje rahlo karikirano. Sčasoma se razgubi in dopusti, da se nam lik približa.

Scenaristično jedro filma je razvejano na več vzporednih pripovedi, pri čemer je videti, da določeni koščki tečejo v nič; da so že zdavnaj izzveneli. Ne glede na uvodno kaotično razdrobljenost so osmišljeni v epilogu – tako je žaljivka o pleši skriti pod pokrivalom uporabljena kot nastavek za razstreljene možgane pod klobukom. Ta amaterski duh oziroma delna strokovnost vzpostavi dilemo, kaj je res namensko in kaj ne. Primer jasnega namena bi bil viden simbolizem smrti oziroma izgube žene kot vzleteli galeb na zidu, ki ločuje Ota in valovito morje. Nejasna pa so vsa uokvirjanja likov skozi ograjo, stopnice, listje in ude, ki postavljajo vprašanje, ali avtor res uporablja okvir, da bi poudaril podobo in s tem dosegel potujitveni učinek.

Film je tako rekoč fenomen, ki narekuje tezo, da bi z izbrisom vseh filmskih ”nepravilnosti” osrednji lik oddaljili od publike. Uvodni fi efekti, nenehna prelivanja v črnino in dialoško časovno orientiranje namiguje na režijsko nerodnost v obravnavi časa; ta nerodnost pa omogoči sprejem Ota. Meja med Otom in gledalci se zabriše, kot je ta že ves čas zabrisana med njim in prijatelji. Nihče od prijateljev zares ne izpostavi njegove zaostalosti; še več potem ko Gianni ukrade škatlo kokaina in tvega lastno življenje, jo zaupa ravno Otu. Gre za zaupanje, ki se lahko zdi iracionalno. Ta zaupanja Otu ali njegovemu otroku pa včasih zajadrajo v idealistične skrajnosti in zanemarijo možnost po notranjih konfliktih stranskih likov, kot je npr. rešilna vožnja trupla v Muro.

Kot je razvidno v prizoru praznovanja Otovega rojstnega dne, si film dovoli vzeti čas. Ne pripisuje časovnih omejitev glede na pomembnost, ki bi jo določen lik imel za samo zgodbo. Gledamo vsa voščila, ki jih gostje izrečejo Otu. Trenutek se podredi realnemu času. Dobimo občutek vsakdanjika; njihovi stavki zvenijo naravno in delujejo kot plod improvizacije. Če bi ubrali alternativo in bi prizor skrajšali, bi izgubil svoj efekt. Kar je sicer podčrtano, je bližnji izrez hčere – opomnik na to, da v celotnem filmu nikoli ni izpostavljeno, da Oto ne bi bil sposoben sam skrbeti za otroka.

V spoju ”nepravilnosti” filmu uspe približati osrednji lik na dodatni plasti. Ta duh razdrobljenosti in zmedenosti ni prikazan le v samem liku, temveč v celotni atmosferi filma. Hkrati pa je prisoten viden občutek režijskega samozavedanja, kaj lahko določen igralec ponudi in česa ne, kar lahko deluje potujitveno. Izbira filmskih izrezov je tako podrejena sposobnostim igralcev. Slednje je moč opaziti ob izrazitem frontalnem bližnjem planu Giannija (Gojmir Lešnjak – Gojc), ko ta prične pripovedovati o svoji ženi. Film osmišljeno prikaže odnos med dojemanji na različnih filmskih plasteh, hkrati pa vse odnose poglobi s tem, ko izkoristi svoj amaterizem.