Mladina ne more biti potrošna roba

»Mimobežno, kot podoba iz sanj …«1, tako se začne film Cvet mladosti (Hanagatami, 2017) in tako se mladosti spominja generacija, rojena med leti 1935–40, ki je bila vzgojena v vojake, a po vojni zapuščena in pozabljena. Vsaj tako čuti pripadnik te čez noč izdane generacije – generacije, ki ne pripada nikomur – japonski režiser Nobuhiko Obayashi, učenec velikega cineasta Akire Kurosawe.

Kurosawa je verjel, da lahko s filmsko umetnostjo prežene vojno z našega sveta in njegovo vizijo nadaljuje zdaj že 81-letni Obayashi; vojna je tema, ki se ponavlja v večini njegovih filmov, tudi v prvi mednarodni uspešnici, kultni grozljivki, Hiša (Hausu, 1977). Scenarij za Cvet mladosti je v resnici nastal še pred Hišo, a takrat so ljudje že pozabili na vojno in ni bil pravi čas za odkrite protivojne filme, studii so želeli filme kot je bilo Žrelo (Jaws, 1975) Stevena Spielberga. Obayashi se je prilagodil in vojno skril pod površje … Vse do usodnega 11. marca, ko je veliki tohokski potres na Japonskem povzročil najhujšo krizo po koncu druge svetovne vojne. Vsa bolečina iz štiridesetih let prejšnjega stoletja je privrela na plano in nastala je filmska trilogija: Cvetje na nebu: Zgodba ognjemeta z Nagaoke (Kono sora no hana: Nagaoka hanabi monogatari) leta 2012, Sedem tednov (No no nanananoka) dve leti kasneje in leta 2017 še Cvet mladosti.

Nič nenavadnega ni, da se režiser v zrelih letih (in na smrtni postelji2) vrača nazaj v mladost, a Obayashija pri tem ne vodi nostalgija. Žene ga nesmiselnost in absurdnost, ne le vojne, ampak smrti in uničenja na sploh. V ospredju je žalostno obžalovanje zaradi zapravljenih mladih življenj. Ko glavni protagonist Toshihiko (Shunsuke Kubozuka) ob koncu filma, 50 let po vojni, objema grob svoje mrzle sestrične Mine (Honoka Yahagi) ter se v histeričnem kriku sprašuje, zakaj je morala umreti, lahko to razumemo tudi kot krik, ki ne razume in noče sprejeti zgodovine.

Zgodba, ki se dogaja leta 1941, se vrti okoli skupine mladih dijakov v idilični vasici Karatsu, kamor se iz Amsterdama, kjer živi njegova družina, k svoji teti vrne Toshihiko. V šoli ga vsak s svojim posebnim in izstopajočim značajem očarajo močan in lep fant Ukai, pohabljeni mislec Kira in šolski pavliha Aso. Ker je simbol mladosti tudi prva ljubezen in odkrivanje erotičnih potencialov mladega telesa, se fantom pridružijo dekleta. Poleg Mine je tu še nadvse prijazna in simpatična Akine ter čemerna fotografinja Chitose. Vsi, skupaj s teto Keiko, se nadvse trudijo živeti polno in veselo življenje, ves čas prirejajo piknike in večerje, skupaj popivajo in se zabavajo. A v ozadju je ves čas prisotna bližajoča se vojna in smrtna obsodba. Če se je Keikin mož, po odkritju tuberkuloze sam javil v vojsko, ‘da bo njegova smrt imela smisel’, je očitno, da mlajša generacije v tem ne vidi nobenega smisla in časti. Vojna zanje ni nič drugega kot smrt in vsak se po svoje pripravlja nanjo. Mina, ki boleha za tuberkulozo, na večer, ko priredijo zadnji ples, prizna, da se ne boji več oditi, saj gre tja, kamor vsi ostali. To je namreč tudi dan, ko se vojna med Ameriko in Japonsko uradno začne. Minina napredujoča bolezen je simbol bolezni celotnega naroda, tako kot tudi strupena kača, ki se večkrat vije v okolici protagonistov. Vsakič ko Mina izbljuva kri, se spomnemo na prelito kri (pre)mladih vojakov.

Strahote vojne se v filmu spremenijo v barvit, nadrealističen kaos. Absurd in nesmisel preveva vsak kotiček filma. Igra je tako nenavadna in pretirana, da se je gledalec le stežka privadi. S tem, ko so igralci več kot očitno prestari za svoje vloge, nas režiser opomni na neskladje med pričakovanji in realnostjo medvojne mladine, od katere se je pričakovalo, da bo v primeru poraza Japonske storila samomor. Cinizem japonskega militarizma, ki ga je po vojni čez noč zamenjal pacifizem, je prikazan v ponavljajočih se prizorih otrok, ki so se nekoč brezskrbno podili po polju, sedaj pa ob vojakih s praznimi obrazi, maširajo z japonskimi zastavami v rokah. Razigrano mladino na polju zamenjajo vedno številčnejša strašila – vojaki. Pretirano igro spremlja nerealistična scenografija, ki izvira iz očitne uporabe zelenega zaslona (green screen). Ponekod nerodno izrezani liki so prilepljeni na ozadja, ki izžarevajo barvno paleto in stilizirano estetiko 70ih let. Računalniški efekti padajočih češnjevih cvetov fluorestenčne vijola barve in rumenih kresničk filmsko pripoved še dodatno iztrgajo iz realnosti. Stilizirana in ritmična pripoved, polna preskokov znotraj prizorov včasih spominja na japonsko animirano umetnost.

Višek energije, ki na začetku preveva mlade protagoniste in se kaže tudi v intenzivnosti posebnih filmskih učinkov, v filmu počasi tone. Kot je Maša Peče zapisala o prvem delu trilogije, tudi iz zadnjega veje Obayashijevo temeljno sporočilo »o nujnosti spomina na preteklost in neskončnem potencialu mladosti, ki ta spomin poseduje«3. Vojna je zanj osebna stvar in kot tako jo je uprizoril tudi v Cvetu mladosti. Čeprav zgodbo pripoveduje glavni protagonist, je slovo od mladosti, ki za večino pomeni tudi slovo od življenja, za vsakega posameznika drugačno. Nekateri dezertirajo, nekateri se pridružijo vojakom, spet drugi naredijo samomor. Za vse pa velja replika, ki jo pred samomorom izgovori eden izmed sošolcev: »Mladina ne more biti potrošna roba.«

1. Film je adaptacija istoimenskega romana Kazua Dana iz leta 1937.
2. Tik pred začetkom snemanja so mu diagnosticirali pljučnega raka in mu dali še tri mesece življenja. Dve leti kasneje je avtor še kako živ in zaključuje že naslednji celovečerni film.
3. Peče, Maša. 2019. »Nobuhiko Obayashi, ode nekonformizmu«. Dostopno na: http://ekran.si/obayashi/; pridobljeno 11. 4. 2019.