»Moje dolžnosti državljana države, v kateri živim, ne vključujejo ubijanja za njo.«

Tako se v filmu Kazenski park (Punishment Park, 1971) Petra Watkinsa brani eden od obtožencev. In prav tako se je leta 1965 zagovarjal tudi Muhammad Ali, ki je bil zaradi veroizpovedi in nasprotovanja vietnamski vojni aretiran, obsojen zaradi izogiba vojaškemu roku, posledično je izgubil naslov boksarskega prvaka. Kazenski park je bil prvotno zamišljen kot dokumentarec o sodnem procesu, imenovanem Čikaška sedmerica. Vendar se je režiser naposled odločil posneti igrani film v dokumentarnem stilu. In prav zaradi tega je še toliko bolj udaren, saj bi v kakršnemkoli drugačnem stilu izgubil na ostrini in sporočilnosti. Vseskozi gradi napetost s hitro paralelno montažo in redko, a v ključnih trenutkih uporabljeno zadušljivo in srh vzbujajočo glasbo.

Zgodba govori o mladih »prestopnikih«, ki so po večini politični aktivisti. Eden izmed porotnikov jim na začetku sojenja pove: »Ko boste obsojeni, se boste lahko odločili, med prestajanjem kazni ali kazenskim parkom.« Kar nazorno kaže na nepravičnost procesa. Njihova usoda je že vnaprej določena. Vzporednice z realno Ameriko niso naključne, saj oblasti v imenu nacionalne varnosti obtožencem redno kratijo temeljne svoboščine in jih pošiljajo v strogo varovane zapore, kjer za njimi izgine vsaka sled. Tudi resničnosti šovi so na las podobni dogajanju v filmu, le da so sedaj tekmovalci zasužnjeni z željo po denarju, ki jim na videz omogoča večjo svobodo, hkrati pa jih v kapitalističnem potrošništvu naredi še bolj pasivne državljane.

V politično razklani Ameriki, kjer stran, ki je številčno močnejša, obračunava z drugače mislečimi, tožilec reče obtoženemu: »V Ameriki imate črnci več barvnih televizij, kot jih imajo v celotni Rusiji.« Ta mu odgovori: »Najbrž imajo tudi živali v naših živalskih vrtovih boljšo hrano kot drugod. Vendar to ne dokazuje ničesar.« In dokler nimajo temnopolti enakih pravic, ne morejo biti svobodni, k čemur ne pripomore ignoranca mnogih državljanov. Ko so temnopolti Američani končno postali na videz enakopravni državljani, so se jih oblasti odločile zasužnjiti na način, da so v njihovih getih začeli prodajati drogo in jih zaradi posedovanja množično pošiljali v zapor. Tam danes v modernem suženjstvu v zaporu izdelujejo artikle za multinacionalke le za nekaj dolarjev na dan.

V filmu nastopajo naturščiki, ki so bili tudi v resnici ali podporniki, druga skupina pa aktivisti. Mnogi dialogi se v filmu pojavijo po njihovih predlogih, kar samo dokazuje, da je rasizem v Ameriki še kako živ.