»Ženske, ki opravljajo delo mrtvih v svetu živih,« je korejski rek, ki ga prebivalci Jeju otoka uporabljajo za opis morskih žensk, ki se preživljajo s potapljanjem in nabiranjem morske hrane. V kratkem animiranem dokumentarcu Haenyo, ženske morja (Haenyo, les femmes de la mer, 2018), so predstavljene s sedmimi otoškimi izreki, ki jih je z risano 2D računalniško animacijo prikazal francoski režiser Éloïc Gimenez.

Haenyo, ženske morja (Haenyo, les femmes de la mer, Éloïc Gimenez, 2018)

Za preživetje in vzdrževanje družine na otoku ni veliko izbire, zato so primorane svoje življenje podrediti poklicu. Delo opravljajo od rosnih najstniških let do spoštovanja vrednih sedemdesetih in osemdesetih let. Potapljajo se brez potapljaške opreme. Neverjetna sposobnost držati sapo po več minut pripomore k skrivnostnosti poklica in posledično k vsem mitom o haenyah. Te je režiser z animacijo premestil iz naravnega okolja v belo neskončnost, po kateri plavajo črno obrobljene silhuete žensk.

Povezanost narave in ženske je prikazana s prizori, ko se figure, sestavljene iz krivih črt zravnajo v vodoravne linije, ki predstavljajo morje. Ločnice med vodo in preostalo okolico ni mogoče zaznati – potop je le počasno izginjanje narisanega obraza ali telesa v belino. Po njej se pomikajo tudi vzorci iz črt, pik in preprostih geometrijskih oblik, ki spominjajo na morske rastline in živali, ki jih nabirajo haenye. Poleg črne in bele, se v filmu pojavijo samo še oranžne boje, ki nosijo mreže v katere se zbira morski ulov. Izstopajo in opominjajo, da je osrednja tema izvzeta iz resničnega sveta.

Izreki slišani v glasu v off-u so iztočnice za vsakega od prizorov. Animacija poleg ozaveščanja o nevsakdanjem poklicu predvsem služi prikazu teh namišljenih izrekov. Kljub temu da so ženske resnične osebe, nenavaden poklic pa resničen način preživetja, samo realni posnetki ne bi zadoščali prikazu čara njihovega dela. Veliko žensk na primer ni prenehalo dela ob nosečnosti – od tod je najverjetneje sledil mit, da se potopijo in pod vodo rodijo morske otroke.

Ženske morja se v mitih in otoški kulturi poznane kot močne in hrabre, kar je še posebej izpostavljeno v Gimenezevem delu. Njihova predanost delu pa se skozi animacijo enači z namišljeno podobo pravljične junakinje, morske deklice.