Multisvet

Pogovor s Sandro Jovanovsko, režisersko kratkega animiranega filma Soma (2019)

Ostrenje pogleda: Zaključujete študij na Akademiji umetnosti v Novi Gorici. Se ukvarjate predvsem z animiranim filmom ali snemate tudi druge zvrsti?

Sandra Jovanovska: Trenutno dokončujem magistrski študij, v tem času sem sodelovala tudi pri drugih projektih in hodila na različne delavnice. Animacija me je od nekdaj zanimala, zanimal me je nekakšen multisvet – animacija, igrani film, umetnost, slikarstvo, kiparstvo … Zdi se mi, da v animaciji lahko združiš in napraviš vse našteto – lahko rišeš, oblikuješ, animiraš in snemaš, na koncu ustvariš svoj svet, kar mi je zelo všeč.

Če sem morda ponesreči dobila drugačno emocijo, ki mi je bila všeč, sem lahko potem speljala dogajanje v filmu v drugo smer. Zato sem se skozi proces ves čas poigravala in si pustila svobodo pri odločanju – nisem delala po zgodborisu.

Sandra Jovanovska

Scenografija je zelo dodelana, kaj vas je navdihnilo za celotno podobo filma? Kaj je predstavljalo največji izziv?

Največ težav sem imela pri likih, saj imajo lutke vgrajeno armaturo, s pomočjo katere jih lahko premikamo. Če si profesionalni animator, je lažje, saj imaš finančna sredstva in lutko preprosto naročiš, težje pa jo je narediti. V to sem vložila veliko truda in dolgo časa ni nič uspelo. Na koncu sem le dobila napol ‘grdo’ lutko. Za svoj film sem izbrala estetiko grdega, ki sem jo želela vključiti tako v like kot tudi v scenografijo.

Scenografija je na nek način tudi konceptualna, ker ni sten – obstajata samo dve hiši in armature. Želela sem poudariti, da gre za svet, v katerem se vse skriva, a hkrati vse vidi. Ker je vse odprto, vsi vejo vse o vseh, četudi imajo vsi svoje skrivnosti.

Obrazne mimike plastelinastih likov so zelo človeške, zato ti skozi film prirastejo k srcu. Je bil cilj antropološka figura ali ste imeli drugačno vizijo?

Animacija je glede izražanja čustev likov težavna. Lahko imam idejo, kako točno bodo izgledala čustva na obrazu, težko pa jo je realizirati. Pri igri je verjetno lažje. Če sem morda ponesreči dobila drugačno emocijo, ki mi je bila všeč, sem lahko potem speljala dogajanje v filmu v drugo smer. Zato sem se skozi proces ves čas poigravala in si pustila svobodo pri odločanju – nisem delala po zgodborisu.

Glede na to da ste animirali sami, in film vsebuje veliko detajlov, koliko časa je trajal celoten proces nastanka filma?

Animiranje je trajalo štiri mesece, verjetno bi si skrajšala in olajšala delo, če bi mi pomagal še kdo. Težko je definirati, koliko časa točno je trajala posamezna faza. Štiri leta študija sem vseskozi spreminjala sinopsis. V času snemanja pa sem spreminjala tudi scenografijo, zaradi česar je še toliko težje oceniti.

Kako pa to, da ste se odločili za samostojno delo?

Šlo je za splet okoliščin. Snemala sem poleti, ko so bili vsi študentje in kolegi doma ali na počitnicah. Ker mi je akademija ravno takrat odstopila prostore, sem se lotila dela sama.

Kako ste si zamislili obliko figur?

Osebno ne skiciram preveč, ker se mi zdi, da ne rišem dobro. Zato sem delala s plastelinom, ki ga lahko popravljaš. Pri animaciji moraš imeti veliko rezervnih delov, saj se lahko kakšen del telesa zlomi in ga je treba nadomestiti. Težko je bilo izdelati identične dele, a se mi zdi, da se razlika sploh ne opazi.

Naslov filma je Soma – droga, ki se pojavi tudi v romanu Krasni novi svet Aldousa Huxleyja. Je ideja o zasvojenosti povezana tudi z motivom droge za nadziranje množic oziroma je nekakšna kritika današnjega sveta?

Joj, kako lepo! Res me veseli, da ste opazili to referenco. Poleg tega soma v grščini pomeni telo. Zanimala me je namreč povezava med telesom in drogo. Zato lahko v filmu vidimo, da je droga narejena iz mesa. Odvisnost je v resnici del nas – je v naši naravi in do neke mere se sami odločamo. Ko me nekaj zanima, se v to zanimanje tako poglobim, da postane odvisnost.

Zanimala me je namreč povezava med telesom in drogo. Zato lahko v filmu vidimo, da je droga narejena iz mesa. Odvisnost je v resnici del nas – je v naši naravi in do neke mere se sami odločamo.

Sandra Jovanovska

Zakaj pa je prodajalec drog ravno mesar?

Taksidermist v slovenščini pomeni nagačevalec. Zdi se mi pomembno, da v filmu nastopata dva posameznika, nagačevalec in mesar, ki jima meso predstavlja ‘material’ njune profesije. Sta protagonist in antagonist – prvi sestavlja stvari, drugi pa jih dekonstruira.

Straniščna školjka, ki se pojavi v filmu, spominja na tisto iz Trainspottinga (1996), v katero zleze Renton.

Te reference ob ustvarjanju Some nisem imela v mislih, pač pa sem se zgledovala po Duschampovem pisoarju. Veliko elementov v scenografiji je pravzaprav ready-made predmetov …

Ker smo na delavnici, nas prosim podučite.

Ready-made je vrsta umetnosti, kjer umetnik izbere določen predmet, ki postane umetnost – recimo ta čajna žlica. Na novo se osmisli nekaj, kar že obstaja in kar že poznamo. Tako je čajna žlica lahko element nekega drugega sveta.

Z ready-made elementi sem želela ustvariti univerzum, ki morda obstaja v moji glavi. Če je ta nekomu všeč, sem zelo vesela. Animacija omogoča, da naredimo karkoli. Vključila sem skrite reference, ki mi veliko pomenijo, na gledalcu pa je, ali jih bo prepoznal.

Ali lahko poveste kaj več o prizorih s školjko?

Školjka je zame pomemben element, ki deluje kot spoj med dvema svetovoma, povezuje mesarjev svet s svetom nagačevalca. Po drugi strani deluje tudi kot izvor vsega. Najrazličnejši predmeti v filmu nakazujejo, da gre za recikliran svet.

Film deluje, tudi če posameznih referenc ne razumemo.

Ko sem se pogovarjala z mentorji, so mi včasih dejali, da lahko te reference gledalca zmedejo, zato sem prvo verzijo filma, ki je bila daljša, skrajšala. Sedaj je zgodbo z nekimi smernicami mogoče razumeti. V procesu ustvarjanja sem se veliko naučila. Ker nisem bila v vsem suverena, sem pogosto sprejela nasvete in mnenja drugih.

Ko smo razpravljali (po projekciji), so se naše interpretacije glede ženske lutke precej razlikovale. Kako bi jo opisali vi?

Ženska lutka predstavlja simbol pozabljene ljubezni, ki jo protagonist ponovno odkriva. Droga ga pri tem spodbuja. Na koncu, ko mora izbirati med drogo in ljubeznijo, izbere drogo. Konec prikaže posledice njegove izbire.

Eden izmed prizorov, ki izstopa, je tudi ples sestavljene lutke.

Lahko rečemo, da gre za sanje, čeprav ni povsem jasno, ali je vse skupaj le fantazija v njegovi glavi. Glavni protagonist je žalosten in osamljen, zato tudi cel čas kiha. Z drogo vsi ti simptomi izginejo, v njem se prebudijo ljubezenska čustva. V snu prvič vidi oživljeno lutko, ko pa se zbudi, vidi, da je le lutka v nastajanju. Ko se prvič zadane, se spomni na vizijo.

Kako sta sodelovala z Ivanom Antićem, drugim članom ekipe?

Z mentorji sem imela sestanke, kjer smo se pogovarjali o ideji in sinopsisu, ki smo ga sproti spreminjali in dopolnjevali. Tak način dela mi je bil sicer v redu, vendar sem občasno čutila, da potrebujem več svobode. Ko imam neke omejitve, mi to povzroča same težave. Sodelovanje z Ivanom je bilo v redu. Dva meseca sva delala na glasbi, nato sva imela nekaj odmora, potem sva nadaljevala na Vibi, kjer sva mešala zvok.

Ali so ritem glasbe narekovale podobe ali sta glasbo naknadno komponirala?

Proces ni bil linearen. Denimo za šolsko razstavo sva pripravila eno verzijo glasbe, naknadno pa naredila še drugo. Ko sva imela dve verziji, sva se odločila, katera filmu bolj ustreza. To je prav tako potekalo skozi štiriletni proces ustvarjanja. Ivan se je pri zvoku zelo potrudil. Zdi se mi, da je film z zvokom in glasbo veliko bolj razumljiv.

Glede na to, kaj vse ste nam povedali in koliko referenc je v ozadju, se zdi vaša animacija kot celostna umetnina. Ali akademija teži k interdisciplinarnosti ali ste se za tak projekt odločili sami?

Ker je akademija relativno mlada in dinamična, je name nedvomno imela vpliv. Nimamo klasičnega študija, ne moreš študirati recimo samo animacije. Izbereš si lahko en predmet iz filma, en predmet iz scenografije, učimo se tudi o novih medijih. Akademija nas ne omejuje, to je ena izmed njenih prednosti in gotovo je vplivala na to, da bolj razmišljam o svetu okoli sebe.

Ali pripravljate že kakšne nove projekte?

Komaj sem čakala, da zaključim Somo, ker je bil proces ustvarjanja kar dolgotrajen. Sedaj nameravam neodvisno od fakultete ustvariti še eno animacijo. Čeprav se bom še vračala k filmu, se želim posvetiti tudi drugim umetnostim. Sicer pa nočem preveč ločevati med filmom in animacijo, všeč mi je, ko se prelivata.

Kdo so pa vaši največji navdihi?

Jan Švankmajer je eden mojih najljubših avtorjev. Toplo priporočam.

Pa Špela Čadež?

Ja, super je! Njen pristop je zelo profesionalen, animacije izgledajo tako dobro, zgodbe pa me vedno zelo ganejo.

Hvala in veliko uspehov še naprej!