Ne rešene, ponovno ujete
Celovečerni animirani film Sin bele kobile (Fehérlófia, 1981) avtorja Marcella Jankovicsa temelji na stari madžarski pravljici. V njem lahko prepoznamo podrejenost ženskih likov, značilno za klasične pravljice.
Avtor je izbral ornamentalni slog, pri katerem liki niso obrobljeni, da bi lahko nadzoroval, v kakšni meri bodo osebe in predmeti ločeni od ozadja v posameznem prizoru. Razlikovale so se tudi barve ženskih in moških likov. Trije glavni moški protagonisti so ponavadi v barvah, ki so si blizu na barvnem spektru. Na primer glavni junak je največkrat v odtenkih rumene, oranžne in zelene, drugi je v rdečih odtenkih in tretji v modrih. Medtem ko ženske vse do konca sestavljajo mešane, medle barve, ki ne dajejo posebnega vtisa.
V zgodbi namreč nastopajo tri dekleta, ki so poročene z zmaji. Da bi se osvobodile svojih zatirajočih zakonov, jih mora nekdo premagati. Ti nimajo forme klasičnega zmaja s krili in repom, ampak so zgrajeni iz temnih kvadrov. Vsak zmaj je večji in ima globji glas od prejšnjega in tako predstavlja glavnemu protagonistu sinu bele kobile večji izziv. Ko pride ta pripravljen na boj, mu vsak od zmajev najprej pripravi pojedino. To stori tako, da potegne za spodnji del ženine obleke, iz katere se elegantno razprostre dolg prt s pripravljenimi jedmi, ki so tako kot zmaji v geometričnih oblikah. Tu prvič zasledimo stereotipen, zapostavljen položaj žensk. Ta je razviden iz njihove sključene telesne drže in tihe govorice. Občuti se njihov strah pred možmi-zmaji, ko ob prihodu sina bele kobile stojijo v daljavi na sredini kadra in bojazljivo čakajo na ukaze.
Po vsaki pojedini sin bele kobile z lahkoto premaga vsakega izmed zmajev in reši dekleta. Prizori bojev so kratki in med njimi se barve likov in ozadja ne spreminjajo hitreje kot prej. Zato film takrat ne daje občutka dramatičnosti in napetosti. Ni videti, da bi se junak med bojem naprezal, zaradi česar mu pripišemo še večjo moč in avtoriteto.
Dekleta po koncu bojev popolnoma blažena odidejo z njim do njegovih dveh bratov. Zgodba ima tipičen pravljičen zaključek, saj se vsaka poroči z enim od njih in prevzame barve, značilne za te može. Spremembo v barvah prvič opazimo, ko prehajajo na površje iz podzemja, kjer so živeli zmaji. Tedaj se na oblekah pojavijo vzorci, njihove barve pa postajajo vse bolj intenzivne, žareče in izrazite. Sedaj je očitno, da dekleta ne pripadajo več zmajem, temveč trem bratom ter postanejo njihova lastnina.
Film daje občutek, bi morala dekleta vselej nekomu pripadati. Ko jih reši sin bele kobile, v resnici niso rešene, kar bi pomenilo, da so svobodne, ampak so ponovno ujete v drug zakon. Nihče jih ne vpraša, ali bi se rade poročile s svojimi »rešitelji«. Dodelijo jim, da se poročijo z njimi, za kar naj bi bile še hvaležne. V resnici pa so na enakem položaju kot na začetku.