Nemogoče zgodbe

Nemogoče figure in druge zgodbe II (Figury niemozliwe i inne historie II, 2016) mlade poljske režiserke Marte Pajek je drugi kratki animirani film še nedokončanega filmskega triptiha Nemogoče figure in druge zgodbe, ki ga producira poljski animacijski studio Animoon. Koncept projekta temelji na ustvarjanju nestvarne figure – figure, ki jo je mogoče izrisati po pravilih perspektive, ne pa tudi poustvariti v stvarnem svetu. Vsaka od treh nemogočih zgodb prikazuje prizadevanje za doseg popolnosti in osebnostne izpolnitve v okolju, polnem vizualnih iluzij.

Avtorica je diplomantka grafičnega oddelka krakovske Akademije za likovno umetnost, kar je razvidno v načinu njenega ustvarjanja – uporaba detajlov, vzorcev in tekstur. Pri drugem delu trilogije gre za risano animacijo na papir, okolje in figure so večinoma črno-bele, razen manjših detajlov, kot so na primer oči in ustnice glavne junakinje, s čimer je izolirana od nenavadnega okolja, v katerem se nenadoma znajde. Po padcu se namreč zbudi v svet spreminjajočih se oblik in vzorcev. Dogodek simbolizira travmatično izkušnjo, klavstrofobično vzdušje, ki ga ustvari okolje pa nastopi kot osebna stiska protagonistke. Dogajanje, postavljeno v notranjost, nakazuje, da gre za introspektivna razmišljanja o samopodobi in njenem položaju v družbi. Z daljnim planom avtorica prikaže razsežnost deformiranja, ki se odvija (figure se v njem ne pojavijo) – notranja stiska se tako kaže navzven.

Prizor v filmu, kjer čez kader stopi rahla modrikavost še bolj intenzivira občutek neprilagojenosti, ki ga ima junakinja in se počuti, da ne pripada začrtani vlogi ženske v družbi in tako prevprašuje integriteto, materinstvo in partnerstvo. Skozi celoten film je nazorno prisoten motiv jajca kot simbola plodnosti. Ob tem ko v kadru nastopi »nemogoča figura«, lik izstopi iz okolja, kar odraža odločitev ženske po zavrnitvi družbe, v kateri se nahaja.