Netipična ptica

Pravijo, da nagrade naj ne bi bile najpomembnejše, a neizpodbitno dejstvo je, da je Špela Čadež za svoje animacije dobila že več kot 30 priznanih nagrad. Že samo ta podatek lahko ustvari precej dobro mnenje o ustvarjalki, najbolj pa to odražajo njena dela. Nočna ptica (2016) je kratki animirani film, ki se je na 19. FSF-ju odvil kot predfilm razvpitemu Nočnemu življenju (2016) Damjana Kozoleta. Poudariti je treba, da je Nočna ptica delovala kot samostojno izvirno delo.

Film spremlja jazbeca pri vožnji skozi gozd. Precej enostavna, lahko bi rekli tudi rahlo banalna (žival vozi avto) zgodba s počlovečenjem jazbeca prinese avtentičnost. Med jazbečevo vožnjo po gozdu se izmenjujejo kadri voznika, ki utrujeno in nejevoljno upravlja s svojim vozilom, ter kadri ceste, ki počasi z gledišča avtomobila izginja v daljavi. A vse se spremeni, ko jazbec med vožnjo poje nekaj prezrelih hrušk. Ali prezrele hruške na jazbece kot vejo živalskega kraljestva delujejo kakor alkohol na nas, ni znano, a zagotovo se zdi tako. Na to namreč namiguje bolj dinamična montaža, poleg tega pa se cesta začenja izmikati in megliti voznikovem pogledu. Torej – jazbec je vinjen.

Ne glede na minimalističnost izmenjave dveh kadrov, pa film deluje čutno in eksplicitno do te mere, da se vsak, ki je bil kdaj okajen, zave, da lahko tudi animacija avtentično poustvari problematiko alkoholizma – »real life, najs«. Prav zaradi tega lahko film spomni na eno najbolj pristno odigranih vlog v slovenski filmski zgodovini (kolikor je poznam – star sem 17 in gledal mogoče 25 slovenskih filmov), in sicer vlogo Ivana v Cvitkovičevem izjemnem filmu Kruh in mleko (2001).

Kot že rečeno, nagrade za filmskega ustvarjalca naj ne bi bile najpomembnejše, a Nočna ptica si kakšno vsekakor zasluži.